Fantomski blues po meri novega mileniuma

Mark Lanegan

28. 2. 2015
Ljubljana / Kino Šiška

Ljubljana postaja vse bližje pojmu evropske prestolnice, s čimer ne mislim na naše nedavno predsedovanje Evropski uniji, še manj pa za brezvsebinsko in medlo postavljanje Slovenije na kulturni zemljevid s projektom Evropska prestolnica kulture, s katero smo imeli navadni smrtniki bore malo opraviti. Kultura je večplasten pojem, eden poglavitnejših, agilnejših in bolj vsebinsko barvitih delov tega kulturnega vsesvetja pa predstavlja alternativna kultura. K tej pisani paleti svoje prispeva tudi Kino Šiška, ki je letos zagnal svoj koncertni stroj na polno. Visoki status Ljubljane potrjuje tudi dejstvo, da se v naše loge radi vračajo tisti, ki dajejo alternativi, sodobni glasbeni avantgardi in svetu več kot samo pojavnost, izgled in lupino tega, kaj naj bi kakovostna glasba predstavljala, temveč tudi vsebino. Med temi povratniki je tudi Mark Lanegan, ki s svojimi mnogoterimi glasbenimi inkarnacijami ter projekti seje svoja poetična semena teme, bluesovske postapokaliptične razbremenjenosti in razelektritve negativnega in melanholije z resonanco zvoka in besede. K tem postulatom se je, kakopak, vredno vračati. Po Screaming Trees so bili tu Mad Season, nato ekskurzi s Queens Of The Stone Age, sestop na lastno pot z The Gutter Twins in z bendom The Mark Lanegan Band se je markantnost raskavega glasu zažrla v zavest in pore tudi slušeči in čuječi generaciji, zrasli na plodnih tleh grunga, tako je slednikov ogromno, začuda pa se po zadnji veliki turneji že po dveh letih Laneganova karavana osredotoča po Beogradu na spust v Ljubljano. In to posredno in neposredno osrediščeno prav okoli persone Marka Lanegana ter tega, kar iz tega imena kreativno seva.

Obetali smo si kakovosten emocionalni trip in v tej umirjeni atmosferi prikritega prasketanja sle po dobrem in kakovostnem so se kaj kmalu napolnili vsi kotički Kina Šiške, ki je tokrat vrata v svoje nedrje odprl brez predhodnih naznanil točno ob osmih in takrat tudi postregel s prvim dejanjem večera – nastopom zasedbe The Faye Dunaways. Idejni otrok Alda Struyfa (Creature With The Atom Brain, Millionaire) in Freda Lyenna Jacquesa (Lyenn, Dans Dans) je nastal v času, ko sta oba službovala v Laneganovi spremljevalni zasedbi, psihedelični kraut blues, prelit z elektro elementali pa je bil tokrat večini tistih, ki smo si ure nastavili na običajno deveto uro, žal zamujen. Odgovor na vprašanje, zakaj se je tokrat z odpiranjem vrat in izvedbo prvega nastopa tako zelo mudilo, bi bilo moč iskati v demografski strukturi same publike. V dvorani so slovensko publiko številčno prekašali glasbeni romarji iz Italije, veliko pa je bilo fanov tudi s sosednje Hrvaške, vsi pa potrebujejo za pot do koncerta in nazaj več kot le uro ali manj.

Tudi naslednji nastopajoči je bil z glasbenim genom povezan z esenco Marka Lanegana. Duke Garwood je drugače britanski multiinštrumentalist z bluesovskimi koreninami, ki je iz Kenta navezal močno vez z Markom. Ne samo, da je kot kitarist podpisan pod Laneganovo ploščo Blues Funeral, temveč je Lanegan, po tem, ko je Garwood leta 2013 podpisal pogodbo z založbo Ipecac in Heavenly, začinil tudi peto avtorsko ploščo kreativnega Britanca, album Heavy Love. Slednjo se je Garwood odločil tokrat predstaviti na malce neobičajen način ali vsaj način, ki ga od prve predstavitve plošče ne bi pričakovali na prvo žogo. Kombinacija zgolj močno ozvočene ogromne Gibson kitare na Fenderjevem Twin Reverb ojačevalcu ter oklestenega seta jazzovskih bobnov je, priznajmo, povsem dovolj, da se postavi strukturo glasbi, ki pa tokrat diha manj prodorno, a bolj subtilno s hipnotično sanjavim mrmranjem, žametnimi Dukeovimi vokali, temačni minimalizem rahlo božanih kitarskih strun in bobnarske jazz improvizacije pa plete subtilne niti godbe, ki spominja na blues, a se v celoto vpleta poleg rahlih jazz primesi tudi krepki podton tega, kar sam slišim v wovenhandovski liriki, le da je tokrat manj neposrednosti, ostrine, izrecnega. Odrska naveza bradatega 45-letnega mehkobneža Garwooda in njegovega veteranskega kompaniona Paula Maya funkcionira sanjavo, v naraciji pa se sliši odjeke Howling Wolfa, Davyja Grahama in John Lee Hookerja, a na jedko razredčenem tripu. Skladbe aktualnega zadnjega izdelka se prav zlahka dopolnjujejo z Dreamboatsafarijem ter preteklimi izdelki, ki datirajo vse do leta 2005. Glasba je repetitivna, hipnotična, zelo melanholično podkrepljena verzija bluesa na treh tonih, a z razrahljano zvočno podobo Garwood z Mayem funkcionira vse prej kot White Stripes. Ni direktnosti. Ni odrezavosti. Ni nevarnega. Heavy Love je bolj eklektična iluzija forme, v brezčasju zloveščega erotičnega liricizma pa se dušni ekstrakt izceja počasi, medeno, na trenutke ponavljajoče in medlo. Počasni sonični pejzaži so gravitacijsko težki, v spominu pa ostane svetlejši lažni optimizem skladbe Summertime In Hell, hibrid Hookerja in močvirsko umazanega harmoniziranja s Snake Manom ter lepljivim Honey In My Earom pa se meje brišejo. Garwood je izmuzljiv in v sebi lastni poetiki zahteven, a obenem zelo poslušljiv glasbeni zalogaj. Sonična mehkoba je bila sicer za predigro Lanegana pravšnja, se pa strasti v dvorani z nastopom odrskega dvojca niso segrevale do stopnje taljenja, temveč se je vzdušje umirjalo, domala uspavalo. Zanimiv moment sanjave inerce minimalizma pa se je po dobrega tričetrt ure sklenil umirjeno, s civiliziranim priklonom in kulturnim aplavzom, ki ni terjal podaljškov.

Povsem druga zgodba se je začela z zvočnim preizkusom uravnoteženosti kitar, klaviatur, bobnov in mikrofonov, ki je napovedovala, da se bliža vrhunec večera. Zvočni preizkus so izvedli kar člani Laneganove spremljevalne zasedbe sami, nakar so se luči rahlo zatemnile, v rdečem siju statičnih reflektorjev pa je po divji epohi rocka na oder stopil mož, ki mu je postapokaliptični blues docela prečistil dušo, če si za uvod sposodim posrečeno primerjavo iz enega nedavnih intervjujev. Po petih dekadah in kar petdesetih albumih, na katerih je pustil svoj pečat, je sodobni ekvivalent Nicku Caveu  z glasom Johnyja Casha (na distorziji) najlažje utelesiti v temačnem magnetizmu prvega grla Screaming Trees, Marku Laneganu. Na oder tokrat stopi najprej v družbi s klobukom pokritega Jeffa Fielderja, ki poprime za akustično kitaro in dvojec uvodoma izvede skladbo When Your Number Isn’t Up. Umirjeno vprašanje o razosebljenosti, praznini, samoti, votli prozornosti odnosov med nami in svetom samim je močna od prvega tona dalje, na mikrofon statično postavljeni strateg dogodja, gospod Mark Lanegan, pa koncert začne nepričakovano – z izdelkom s svoje plošče Bubblegum. Krasno stopnjevanje s skladbo o ljubezni in samouresničitvi s skladbo Low da znamenje, da se stvari premikajo na bolje, na glasnejše. Za klaviature sede Aldo Struyf in da tisti pravi dodatek minimalnih harmonij, s katerimi se dogajanje na odru prebuditev premakne v višjo prestavo. The Gravedigger’s Song z albuma Blues Funeral zahrumi kot predramljeni monolit preteklosti. Kitare brnijo kot težkokatergorne divje zveri, mastni bas ter bobni pa lepo gostijo emocije do prvega pravega vrhunca večera. Lanegan s soldatesko odpre registre svoje temačnosti, pod odrom pa se predramljena publika voljno preda diktatu ritma in oljnato težke melodike. Harvest Home kot prvi ekstrakt aktualne plošče Phantom Radio zazveni brez motenj v pravi frekvenci novovalovske sentimentalnosti, kjer Lanegan v ušesa publike vtre debele nanose svojega glasbenega izvornega erosa, predanosti meditaciji trpkega in življenjskega. Velvet Underground si podajo roko z Joy Division, Echo&The Bunnymen z New Order padejo v neko novo estetiko novega milenija (predihano s prekajenimi pljuči devetdesetih). Lanegan in kompanija se zavedajo, da je večina avditorija prisotna zavoljo preteklih del, zato se vnovič poseže v malho uspešnega Blues Funerala s skladbo Quiver Syndrome. Optimistično pospešeni tempo, svetlejše konture, pod celoto pa pesimistični psalmi liričnega realista s temnim raskavim glasom so intermezzo, da se spustimo na caveovske ravnice plošče Field Songs, One Way Street pa umiri prehitro vnete strasti ter zategne vajeti prehitrega hrepenenja po več luči. Melanholija odjekov ambientalnih kitar, akustike, ravno prav razgibanih bobnov ter odrski imperativ glasu, brez katerega bi bila celota zvočno zlahka pripisana kolektivu Bad Seeds. Lanegan je glasovno močni interpret, dialog s publiko pa je odvečna farsa, ki se ji vešče izogiba. Gray Goes Black se nadaljuje s krasno interpretacijo skladbe Deepest Shade, ki so jo kot prvi spisali in zapeli The Twilight Singers. Lanegan Band zazvenijo skoraj kot Lou Armstrong na moderni osnovi, Mark pa kot sanjavi snubec izpoveduje svojo dosmrtno zavezo ljubezni do glasbe in publiki, ki je dodatek tega odrskega meditiranja ter sproščanja dušnih ekstraktov. V svoji formi je preprost, a vseeno ohranja globino ter pravi domet, s katerim ni prozaičen, cenen ali plehek. Hit The City se s pridihom Screaming Trees z rahlim odmevom, pisaknjem, radiofonijo ter ravno prav zgrešenimi toni vrne v leto plošče Bubblegum. Ode To Sad Disco se pokloni Joy Divisionom ter Kraftwerkom, plesni medmet s plošče Blues Funeral pa dobi malce več testosterona z nadaljevanjem. Riot In My House premakne prve vrste ter vpihne gibanje tudi v zaledju. Prestavljen v dimenzijo eklektične plošče Blues Funeral se Lanegan Band prepusti pišu ideje ter v celoto vplete še Harborview Hospital, na katerega pade precej U2-jevsko zveneči Floor Of The Ocean (prekleto spomni na Where The Streets Have No Name …), Torn Red Heart pa poveže sedanjost s preteklostjo in veličino zasedbe Screaming Trees mehko, brez trpkega priokusa izumetničenosti. Black Rose Way je odrešitev in po krikih publike sodeč bi bil že več kot skrajni čas, da se psihedelična soldateska vnovič zbere ter zakoplje bojne sekire in zamere. Lanegan izkoristi trenutek za to, da nas povabi v vrtinec mastne mesenosti s skladbo Sleep With Me, po strateško odigranem štiklcu Death Trip To Tulsa pa se odrski peterec umakne v zaodrje, da iz grl publike izvabi klice po še. Precej destruktivno naravnani Metamphetamine Blues se v celoto prikrade kot Lennonov eksces iz poznih sedemdesetih, nakar na oder po kompletu kitare, ritem kitare in Laneganove persone vnovič stopi tudi Dave Garwood.

Z bolj meditativno hipnotično konturo manj definiranih kitar odigrani I Am The Wolf dobi sklep še s skladbo Killing Season, nakar se Laneganova konjenica iskreno zahvali za intimni večer in povabi maso k prostoru s precej zasoljenimi spominki, da najbolj zagreti le dobijo svoj košček glasbene zgodovine in memorabilije obogatijo še s fotografijami benda, selfiji in podpisi na svojih artefaktih. Vse je posel in tudi dobro atmosfero se da lepo vnovčiti. Prefinjeno in elegantno, kot je to ta večer s sebi lastno karizmo krasno dokazal gibalni minimalist z resonantnim glasom, gospod Mark Lanegan. Ni več takšne nevarne avre, ki jo je iz telesa, iz misli in sistema izpral čas, precej pa tudi blues, vseeno pa je v celoti čutiti dovolj iskrive upornosti in nepokornosti pričakovanjem množic, da bi koncert lahko označil ali žigosal kot predstavo komercialne obscenosti. Lanegan je uperjen proti sistemu, a vseeno lepo sovpada z njim. Za nekatere je morda zgolj ime s police, glas iz preteklosti, a ima vse skupaj vseeno tisti prekleto privlačni čar, saj gospod ustvarja glasbo zavoljo tiste prave stvari – ne dokazuje nikomur nič, temveč ustvarja zavoljo svoje notranje potrebe, svojega notranjega klica in želje po še. Na srečo se recepture iz njegove malhe lepo skladajo tudi z okusom malce postarane publike, ki pa iskreno soglaša z vsem tistim povedanim in danim na pladnju odrske daritve. In slednja je tako kakovostna, da si lahko iskreno želimo vnovične ponovitve – upajmo, da tako skorajšnje, kakor je bila po teh dveh letih ta, ki smo ji bili priča konec februarja vsi obiskovalci Kina Šiška. Radijski oddajniki Laneganovega tabora so bili tokrat, kakopak, naravnani na pravo frekvenco po meri publike.

tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: