Day Of Metal! Pa glih na dan mučenikov!

Overkill

10. 3. 2015
Ljubljana / Kino Šiška

V Šiški sta se ustavili dve metal turneji, združeni v eno, in dobili smo več kot osem ur metala v obliki kultnih NY metalcev Overkill, poleg njih so nam Death DTA (upam, da ne zadnjič) prišli predstavit zapuščino Chucka Shuldinerja, Sanctuary so pokazali, da se svet vrti naprej tudi brez Nevermore, death metal so zastopali kalifornijski Abysmal Dawn in francoski veterani Loudblast, zastavo thrash metala pa so vihteli tuljoti Methedras in švicarji Suborned.

Začelo se je še krepko po svetlem (razen v dvorani, seveda) malo čez štiri popoldan, ko je zbrana publika, tkole čez palec 12 njih (nas) “zaplesala” z mladimi Suborned in dežele rukole … Aaa, pardon, Rikole. Fantje in dekle imajo na računu demo Hazardous Substance (2011) in LP From Space (2014). Igrajo pač thrash metal, kitara in bas poleg streljanja klasičnih thrash riffov pokažeta tudi bolj zahteven obraz, rafalno in hitro bobnanje pa lepo podpira celotno glasbeno sliko, ki pa jo dodobra pokvari vokalistka, ki res ne spada v metal band. Za uvod smo jih prežvečili, to pa je tudi vse.

Drugi so bili na vrsti zahodni sosedje Methedras, ki so v slabih dvajsetih letih obstoja nanizali en demo in štiri albume, v svojo glasbo pa vkomponirali vplive iz različnih koncev sveta in tudi zvrsti metala. Prvi pridejo na misel Testament, ne da se niti mimo The Haunted, ali pa Megadeth in Carcass. Seveda se v njihovi glasbi ne da preslišati niti vpliva legendarnih Pantera … In to je večinoma vse, kar se splača povedati o njihovem nastopu.

Francozi Loudblast so na sceni (z eno krajšo pavzo) od leta 1985, temu primerna je zajetna tudi njihova diskografija. Igrajo old-school death metal z močno primesjo thrasha, ki je dogajanje tega dne prestavil v višjo prestavo (kljub temu, da je zunaj še vedno sijalo sonce). Glede na to, koliko časa band že obstaja in na vse spremembe v postavi se njihove plašče glasbeno kar precej razlikujejo, vendar pa, ko z odra priletijo riffi, kateri edini namen je lomljenje kosti in odpiranje lobanj, ko bobnanje publiki zamakne srčni utrip in ko vokal zatrese kozarce na šanku pred dvorano, so to vse le še nepomembne malenkosti, ki jih odmislimo na popotovanju, kjer glasbena preteklost sreča sedanjost in se skupaj odpravita pogledat, kaj prihodnost prinaša za ekstremno metal godbo. Če bojo Loudblast še brcali, se nam za prihodnost ni bati!

V podobni špuri so nadaljevali Abysmal Dawn iz Los Angelesa. Sodobni death metal, ki gradi na hitrosti, mestoma na brutalnosti in tehničnosti. Na kratko: band je od leta 2003 posnel štiri plate, ne gre jim očitati neznanja igranja inštrumentov, za kakšen večji preboj pa bo najprej potrebno poiskati “tisto nekaj več”, kar jih bo na prihajajočih platah ločilo od ostalih “n” death metal bandov, drugače bodo vedno ostali predskupina, in publika na koncertih bo vedno rekla: ” Gremo jih gledat, kt tko mal na Deicide pa Morbide potegnejo.” Ko pa odšpilajo svoje, gre folk pač na pir in čaka naslednjih band.

So pa oboji, Loudblast in Abysmal Dawn že imeli kar lepo podporo publike, čeprav je bil koncert precej daleč od razprodanega, za razliko od prvih dveh bandov, ki sta igrala sebi in frendom. No, najbrž malo zaradi zgodnje ure, malo pa tudi zato, ker sta bila prva dva banda pač bedna.

Sledil je malo “večji” band. Kultni Sanctuary, ki so se po skoraj 20-letni pavzi spet zbrali leta2010 in lani posneli plato The Year the Sun Died, ki pa sicer zveni precej Nevermore-ovsko. Ali jebiga. Odigrali so par komadov s te plate, večinoma pa so se (na srečo) posvetili kultnima Refuge Denied (1987) in Into the Mirror Black (1989). Zvok so imeli OK, pevčev vokal je že malo v letih, ampak ni še nobene panike, pred sabo ima še lepo število dobrih let/turnej, glasbena spremljava pa za prste obliznit. Po moje je čisto vseeno, kateri od nastopajočih bandov je bil pri komerkoli v publiki razlog za obisk koncerta, kdor je bil v dvorani med nastopom Sanctuary ni bil razočaran. Power metal, ki se, sploh pri novih komadih, šlepa še na zelo poslušljiv groove, je prava glasba za fešto! Več praktično ni treba povedati.

Morda bi se lahko malo dlje pogovoarjali o turnejah/projektih Death DTA, ampak ker je bilo tudi o tem že vse (in še več) povedano, se ne bomo.

Potegnimo le par vzporednic z njihovim prejšnjim obiskom, ko so igrali plato Human (in seveda nekaj ostalih hitov). Tokrat se je glavnina set-liste vrtela okoli (pred 20 leti izdane) plate Symbolic. Je kdo ne zna na pamet? Band je tokrat deloval v precej boljši formi, kot na Human turneji, očitno je sprememba na (super ozvočenih) bobnih (Gene Hoglan namesto Seana Reinerta) prebudila tudi starega hipija na basu, legendarnega hitroprsteža Steva diGiorgiota, ki je lepo demonstriral zakaj se ga na metal sceni drži tak sloves, Bobby Koelble in Max Phelps pa sta si kitarske riffe in solaže podajala tako, kot da bi na odru za njima stal legendarni Chuck in s palico (ali pač sekiro) v roki pazil, da ju ob najmanjši napak “ureže okoli kepe”, tako da smo dobili legendarno plato + par drugih hitov, odigrano tako, kot se zagre! Itak je skoraj cela ekipa na odru to plato v studiu tudi dejansko posnela in očitno so na to (upravičeno) več kot ponosni. Phelps tudi lepo odpoje Chuckove vokale, sedaj že redni gost DTA turnej, Steffen Kummerer (Obscura, Thulcandra) je tudi lepo odpel in odigral oba “svoja” komada in celotna ekipa je več kot popravila nekoliko bled vtis, ki ga je prejšnja DTA turneja pustila v Šiški. Death metal, ki ga je pisal/igral Chuck pač ne pozna zoba časa. Vrhunec večera!

Zadnji pa so, pred razredčeno in tudi že utrujeno publiko nastopili še eni kultni, in sicer NY thrash/crossover/speed manijaki Overkill, ki so prvi demo posneli, ko sem jaz štel šest let …

Pri njih ni hude filozofije, ker je tudi ne potrebujejo. Njihov življenski moto je: brzina je vrlina. Taka je tudi njihova glasba. Že 35 let ne odkrivajo tople vode, ampak pičijo brezkompromisen thrash/HC metal, ki ne pusti dihat oz. dovoli le dihanje v ritmu, ki ga dovolijo Overkill. Skratka: zelo hitro. In to so tudi servirali. Motorja banda in ustanovna člana Bobby “Blitz” Ellsworth (vokal) in D.D. Verni (bas, vokal) z odra vodita napad, ki ga strumno podpirata kitarista Dave Linsk in Derek “The Skull” Tailer, Ron Lipnicki pa za svojim kompletom bobnov skrbi, da si publika ne more oddahniti niti za trenutek. Band, ki je na sceni tako dolgo kot Overkill bi lahko imel set listo dolgo kakšen dan, pa bi ljudje na koncertih še vedno hoteli več, debate o tem, katere komade naj igrajo pa bi lahko trajale še dlje, tako da povejmo le tole: zvok je bil dober, lahko bi bil boljši, folka bi bilo lahko več (na splošno in na Ovekill), tudi bandu bi lahko dal od sebe malo več energije, ampak dobili smo, kar smo čakali: šus v glavo za lahko noč!

Pod črto: super koncert, bandi so se stopnjevali v kvaliteti, jebiga DTA “premagal” Overkill (čeprav jih glasbeno ravno ne gre metat v isti koš), zvok OK, folka malo malo, ampak na “taglavnih” bandi prava fešta, piskanje v ušesih nas bo še par dni spominjalo na to, kaj smo videli/slišali, in to je to.

tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.