Cankarjev torek z Gaby Moreno

Gaby Moreno (foto: Urška Lukovnjak)

24. 3. 2015
Ljubljana / Cankarjev dom, Klub CD

Gvatemalška zvezdnica Gaby Moreno je ena vodilnih predstavnic novega latino vala in dobitnica grammyja za najboljšo novo umetnico. V Sloveniji smo jo že imeli priložnost slišati pred dvema letoma v skupini Hugha Laurija, ki je nastopil v Križankah, medtem ko se je tokrat v okviru koncertnega ciklusa Cankarjevi torki predstavila z lastno skupino. To poleg Gaby same (vokal, kitara) sestavljajo še njeni študentski kolegi, s katerimi nastopa že celo desetletje: Arthur Braitsch na kitari, Leslie Lowe na basu in Sebastian Ayman na bobnih ter tolkalih. Ker naj bi letos izšel nov album, je ves večer prepletala stare uspešnice z novimi skladbami ter koncert zaokrožila z izvedbo znamenite Quizás, Quizás, Quizás kubanskega pisca Osvalda Farrésa, ki je takorekoč del klasičnega španskega repertoarja že vse od leta 1947.

Večer je otvorila s skladbo Blues de mar z – če odmislimo lanskoletni projekt z božičnimi pesmimi – zadnjega albuma Postales. Že z njo je opozorila na svoj subtilen način izvajanja, ki ga neprestano prepleta z izredno močnimi momenti. Ti spomnijo na velike pevke, kot je Etta James, za katero je značilno nadvse ekspresivno izvajanje in ustvarjanje “blues” razpoloženja. Tudi sicer je bil koncert Gaby Moreno nekoliko trši od studijskih izvedb, zapisanih na albumih. Tako je zvok njene kitare lahko prišel v ospredje in se prepletel z ostalimi instrumenti v nekoliko večjo zvočno polnost, ki neprestano prehaja med raznolikimi zvrstmi, kot so latino glasba, blues, jazz in pop, a pomembno vlogo imajo tudi folk, bossa nova, šanson. Mednje se na trenutke prikradejo celo elementi, značilni za glasbo iz westernov, a Gaby Moreno v prvi vrsti ostaja interpretka občutij, ki se porajajo v njej, in komentatorka sveta. Kantavtorica.

Skladbe, ki jih izvaja, so dokaj kratke, preproste, melodične in nadvse spevne. Preprosto prijetne in prav takšno je tudi poslušanje. Močan vokal ostaja središče in tega pospremi s spremljavo na kitaro, a jo ta – v primeru, da je električna – nekoliko oddalji od pristnosti, saj se zvok ne zlije z vibracijami njenega telesa, kot se to prigodi v primeru akustične kitare, ki je intimnejša. Ne bi bilo napačno, če bi pri vokalu in kitari tudi ostala. Bilo bi jo zanimivo poslušati v solistični različici, ki nam jo je že dala v pokušino z izvedbama dveh skladb. Spremljevalna skupina sicer res doda nekaj več zvočne podlage in zaradi kitarskih vložkov Arthura Braitscha na trenutke spomni na Andreyo Triano, ki je pred leti prav tako nastopila v ciklusu Cankarjevi torki, vendar kakšne posebne virtuoznosti ali dodane vrednosti ne premore, čeprav bi jo skladbe zlahka prenesle. Žal spremljevalni glasbeniki zato niso najbolj prepričljivi in ostajajo le medlo ozadje simpatičnemu, preprostemu, iskrenemu, še povsem neizkrivljenemu, a globoko nadarjenemu dekletu “z ulice”, ki premore tisto nekaj več, zaradi česar ji je vredno prisluhniti. Zlahka si jo predstavljamo, kako bosonoga s kitaro v rokah teka po tlakovanih ulicah obmorskega mesteca. S pesmijo na ustnicah in s soncem v srcu. Sanjavo, iluzorno in nostalgično, kakor opeva v eni od istoimenskih skladb in le upamo lahko, da bo to ohranila.

Tekst: Nina Novak
Foto: Urška Lukovnjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: