Amira Medunjanin v Cankarjevem domu

Amira Medunjanin (foto: Urška Lukovnjak)

15. 3. 2015 
Ljubljana / Linhartova dvorana, Cankarjev dom

Pravijo, da je bila najprej beseda. A nikakor ne pri Amiri Medunjanin. Najprej je bila: tišina. Vse ostalo je nadgradnja in dodana vrednost tej, kar se je pokazalo tudi na koncertni predstavitvi albuma Silk & Stone (Aquarius Records, 2014) v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Družba samih odličnih glasbenikov se je znašla na odru: Bojan Zulfikarpašić (klavir), Nenad Vasilić (kontrabas), Ante Gelo (kitara), Boško Jović (kitara), Yurdal Osman Tokcan (ud) in Hakan Güngör (kanun). Ti so poslušalce subtilno popeljali v večer z izvedbo skladbe Eleno kerko, da bi ga zaključili s priredbo skladbe Loše vino. Takrat je Amira, ki je nazadnje nastopila v Ljubljani na Drugi godbi leta 2012, na odru ostala sama, pospremljena le s svojim neomadeževanim glasom in skladbo Emina Alekse Šantića. Vendar je pred tem občinstvo skupaj z njo zapelo skladbo Ima dana in jo na ta način globoko ganilo.

Navkljub spremljavi izključno strunskih glasbil, je bila glasba instrumentalno bogata, saj so izrabljali širok spekter posameznih instrumentov. Tako so brenkala na trenutke pogosto postala tolkala in na ta način poudarila ritmično komponento, medtem ko sta ud in kanun skrbela za toplino ter melodičnost. Za harmonsko bogatost. Prežemanje vsega naštetega je še dodatno poudaril kontrabas, ki je dodal globino. Čeprav so instrumenti pogosto vstopali v skladbe postopoma, so si bili med sabo enakopravni. Celo Amirin vokal je deloval kot le še en instrument, s katerim je razbila enotnost instrumentalne glasbe in jo obogatila z zgodbami. S sevdahom, ki je tega večera zvenel starodavno, v kar nas je še dodatno prepričala skladba Telal viče, a je z dodanimi jazzovskimi elementi sevdah istočasno postal del našega časa in časa, ki šele prihaja. Prehajanje iz enega v drugega je preveval tudi številne medigre in instrumentalne dialoge, najsi bo tiste med Bojanom in Nenadom, Antom in Boškom ali tiste med Yurdalom in Hakanom. Med vse se je kradla Amira s svojim svežim, globokim glasom, ki je bil vendar vedno v službi čutenja.

Glasbeniki izhajajo iz tišine in čustva ter vanju polagajo ekspresijo. In čeprav gre za zvočno bogatost, zvoka ne kopičijo, temveč ga postavljajo na prestol dojemanja. Razumevanja. Bogatenja praznine, ne njene zapolnitve. Ob vsem zapisanem koncert Amire Medunjanin postane koncert, ki ga ne gre vrednotiti. Tako instrumentalno kot vokalno niti v enem trenutku ne bi mogel biti vprašljiv. Kajti koža poslušalca se naježi še preden zazveni prvi ton. In v tem se skriva čar energije. Moči, ki jo redko kateri glasbenik izrabi, marsikdo zlorabi. A ne Amira. Ona skupaj z instrumentalisti ustvari koncert, v katerem je edino vprašanje, ali jim bo tega večera uspelo ustvariti vzdušje. Koncert, ki te posrka vase in na katerem se potopiš v globino glasbe, globino sevdaha. Ali pač ne. A potemtakem te ni tam. In se niti nimaš potrebe spraševati ali bi glasbenike poklonil z aplavzom ali ne, ker se ti zdi, da celo ta oskruni sveto vzdušje, ki si mu kot poslušalec priča. V resnici postane izredno moteč. Koncert Amire Medunjanin je pravzaprav neke vrste spiritualna izkušnja, v kateri se čas ustavi. Bistvo vsega: prisluhniti. Tudi slišati.

Tekst: Nina Novak
Foto: Urška Lukovnjak

 

  

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.