Phil Rudd – Head Job

(Universal, 2014)

Slaba dva meseca pred izbruhom sodne kalvarije in posledičnega novega odhoda iz AC/DC je Phil Rudd izdal svoj studijski prvenec imenovan Head Job. Plošča, ki je v delih nastajala zadnjih trideset let, predstavlja nekakšen retrospektivni pregled Ruddovega življenja, ki je le redko dolgočasno. Nekdanji bobnar AC/DC je namreč že večkrat brezsramno priznal, da živi vsak dan kot da je njegov zadnji in da se pri tem ne ozira na nikogar. Če so nas starši učili, da nam denar ne more kupiti sreče, se gospod Rudd na to odkrito požvižga. Megalomanske turneje in cela serija diamantnih, platinastih ali vsaj zlatih studijskih plošč so dodobra napolnile njegov bančni račun ter mu tako omogočile, da živi svoje rock n’ roll sanje. Pred njegovo hišo v novozelandski Taurangi je moč opaziti obširen avto park, ki se ga ne bi sramoval marsikateri šejk. Bogati Novozelandec pa se lahko pohvali tudi z zasebnim studiem, restavracijo in podjetjem, ki je specializirano za letenje s helikopterji. Plošča je nastala v sodelovanju z lokalnima glasbenikoma Geofferyjem Martinom (kitara) in Allanom Badgarjem (bas in vokal), ki sta prijatelja z Ruddom tudi v zasebnem življenju.

Studijski debi odpre istoimenska Head Job, ki poslušalca jasno opomni, da naj v prihajajočih skladbah ne pričakuje globine, ampak preprost »triakordni« rock, ki smo mu lahko priča na večini izdelkov z oznako AC/DC. Hibrid zadnjih, ZZ Top in Motorhead s skladbo Sun Goes Down napoveduje prehod v višjo prestavo, a ta zaradi naslednjih filtrov enostavno ne pride do izraza. Lonely Child, Lost in America ter Crazy so pesmi, ki zaradi svojih slabih zasnov, prevelikega ponavljanja in premalo poudarjenih kitar, čisto po nepotrebnem zapravijo albumov uvodni potencial. Neslavni trio nasledi rohneča Bad Move. Kopija jeklene Ace Of Spades, ali pa vsaj avtorsko delo, ki je nastalo pod vplivom le te, ne dosega svojega potenciala, saj se kljub večkratnemu poslušanju še vedno zdi, da imamo pred seboj nekakšno neizdano različico izvirnika. Monotona No Right je zopet ena tistih, ki so se zaradi neznanega razloga znašle na plošči. The Other Side napoveduje, da preostanek albuma le ni tako slab. Ljubitelji nenehnega življenja na cesti, uničevanja hotelskih sob in druženja z neskončnimi vrstami oboževalk bodo prišli na svoj račun v skladbi 40 Days, saj ta ponuja ravno to. Vse se vrača in vse se plača, ali pazite na svojo karmo, je glavno sporočilo Repo Man. Z DNK električnih Avstralcev močno prepojena stvaritev končno doseže tisto, kar smo pričakovali že od začetka … minimalistično preprostost, ki po več kot štirih desetletjih ustvarjanja še vedno pridobiva nove in nove oboževalce. Album zaključi When I Get My Hands On You. Svarjenje pred momentom, ko nas nekdo dobi v roke, se zdi le nekaj mesecev po svojem izidu prav ironično, saj se Phil Rudd trenutno sooča z resnimi sodnimi problemi. Kdo bo položil roke na koga?

Enajst skladb dolga plošča ne predstavlja nekaj, kar bi moralo biti v zbirki vsakega oboževalca AC/DC, še manj pa vsakega zapriseženega rokerja. Gre za izdelek, ki ni nastal z namenom iskanja načinov kako preseči uspeh skupine, ampak za plod druženja starih dolgolascev, ki so še vedno ujeti v zlata leta avstralskega pub rocka. Na albumu boste (z izjemoma skladbe Repo Man) težko našli kakšne sledi AC/DC, saj so skladbe bistveno počasnejše, manjka pa jim tudi kohezivnost, ki smo ji priča v katalogu skupine. Podpovprečni album zato upravičeno postavlja vprašanje, ali je založba Universal dovolila njegovo izdajo zgolj zaradi referenc, ki povezujejo bobnarja in skupino? Ni vse zlato, kar se sveti, saj na albumu več kot metronomsko natančnega bobnanja na albumu žal ne boste našli.

Nejc Zupančič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: