Phal:Angst – Black Country

(Bloodshed666 Records, 2014)

Umetnost mora biti nevarna in nepredvidljiva, da pušča pravo sled, glede na to, da pa je post-rock z industrijskimi primesmi nekaj, kar lahko precej konkretno opisuje te prekleto odtujene čase razosebljanja, je toliko bolj pomenljivo, da tovrstne kreativne sle in potence ne manjka po svetu. Subverzivno kritiko opresivnim elementalom sveta od leta 2006 dalje dobro postavlja tudi dunajska zasedba Phal:Angst, ki si je za formo izbrala križanje temačnih sentimentov z doomom prepojenega apokaliptičnega rocka, ki za svoje iztočnice poleg Neurosis niza Mogwai, Coil, Earth, posega pa tudi po izrazoslovju NiN.

Black Country je umazan pritisk na stene že tako labilne psihe, oblikovalci dobro usmerjenega konglomerata piskov in okoljskega hrupa pa kreira meditativne dronovske monumente, ki polzijo pod kožo z ostmi navidez nedolžne akustike, fuzija prej omenjenih žanrov pa tke skupaj močne niti inteligentnega alterja v atmosferični pejzaž. Kolaboracija in zlitje dveh elementov – projekta Phal in projekta Angst na presečišču tretjega studijskega izdelka kopiči izprijene deviance sedanjega časa. Alexander Vatagin in Patrick Pulsinger pričarata v temni podstati ploščka gotski pesimizem in kristalno čisto odtujeno estetiko prekrojenega minimalnega elektra, izumetničena zver pa namensko diha astmatično težko čez jeklena pljuča akustike. Nekje sem zasledil primerjavo s Swansi in Nurse With Wound, po trdo zvezanem uvodu presunljive napevnice, žalostinke sedanjosti, skladbi Hardwire se celota razpreda jedko in brez nepotrebnih natolcevanj. Industrialni hlad dihotomije lepote, domala vzvišene gracioznosti ter grozljive klavstrofobičnosti prikrite grožnje se prek sempliranih bobnov, sanjavih minimaliziranih kitar in klaviaturskega odmeva dopolnjuje z diktatom medijskega poročanja. Statistike negativnosti so novodobni psalm ničevosti, lepota pa si namensko podaja roko z grdim, kar ta svet in te čase več kot popolno dešifrira in podaja slušečemu v slišne vode. Gladko in brez zatikanj. Kirurško natančno. Hladno. Brezosebno. Naslovna skladba Black Country subtilno poigravanje zgolj nadaljuje z eklektičnim poigravanjem minimalij. Zvočni nanosi se kot gota megla nadaljujejo s šepavim hladom ogolele forme grotesknih sintov ter kitare, monotono dodani vokali pa barvajo in nanašajo temačne podtone na platno pozitive oropanega platna. Phal:Angst delujejo komplementarno popolno post-rockersko, po apokaliptičnih prijemih pa posega tudi preostanek zvočnega kolaža. The Old Has To Die And The New Must Not Be Born priča o fatalizmu, želju po nihilizaciji forme in sveta. Mastni bas, umazane distorzije in zlovešči trip doomovske naracije pacajo nanose sivine na tokrat malce bolj nazobčano glazuro, poleg grlene naracije osnovnega moškega vokala pa se v pripoved vtke kristalno lep ženski odjek, ki daje kontrast res demonični osnovi temeljne skladbe. Tematska nadgradnja se subtilno nadaljuje z obskurno filmsko naracijo skladbe Black Milk Of Morning. Ambientalni dvojček sonične zloveščosti in tokrat malce bolj evidentni melanholiji pozitive prepoji sleherni takt zvočne mantre, ki svoj distopični, avantgardno kraftwerkovski finale doživi s skladbo Theta. Na stiku tektonskih plošč svetov zasedb Kraftwerk, Einstürzende Neubauten in Neurosis se rojeva nekaj manj penetrirajoče jasnega in revolucionarnega, a se Phal:Angst s svojim dramaturškim delom dovršeno spravijo spenjati začetek in konec. Smisla pod celoto ne more biti, kot ga nima niti ta svet, v katerem ždimo, dragi moji.

Black Country je zvočni distopični psalm naši ničevosti in dejanski nepomembnosti. Celota je tako resonantna časom, ki nas zarisujejo in v katerih puščamo svojo smrdljivo, puhlo sled. Navkljub negativnim predikatom je album več kot poslušljiv in prijeten za konzumiranje, kakorkoli to zveni morebiti sado-mazohistično in nesmiselno. Plošča je na satanistično umazani način sveža in lucidno kritična obenem. Izdelek je več kot inteligentna onanija na že slišane teme. Phal:Angst so umetniki s pravim sporočilom, ki ne potrebuje ugajati, temveč potrebuje izrekati, grajati in premikati statične miselne monolite v fazo novega mentalnega obrata, dramitve v fazo morda celo nove renesanse duha in smisla. In to s petimi skladbami, ki kotirajo do dobe 55 minut, kar ne obeta enostavnega zalogaja za predelavo in užitje. Prav zavoljo tega je Black Country nekaj boljšega, kar ponuja glasbena srenja s severnega dela slovenske meje. Ni potrebe po etiketah, žanrski nomenklaturi in omejevanju. Plošček je zvočno doživetje, ki slika svoje, sebi lastne podobe sveta, ki si zasluži katarzo, lustracijo in po popolnem ničenju morda bolj pozitivno nadaljevanje. Black Country je plošček več kot vreden večkratnega poslušanja.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: