Neskončnost ujeta v senci Amelie

Yann Tiersen

21. 2. 2015
Ljubljana / Kino Šiška

Avantgarda je zgolj besedna etiketa, pod katero se z istim sklicem pod isto streho družijo agilni umi mlajšega letnika, ostareli snobi, radovedneži, naveličanci osrednjih tokov ter vsi tisti, ki se zlahka vpisujejo v rubriko »scene whores« – osebkov, ki sceni ne dodajajo nič novega, a morajo biti enostavno zraven. Cinematični moment številka ena, ki je potrdil dejstvo, da v dobi instant surogatov ni možno pričakovati neke prehude globine pri argumentiranju zakaj prisostvovati artističnim trenutkom na odru, je bil tudi obisk praporščaka francoskega novodobnega kalejdoskopskega zarisovanja skic sveta okoli – prekaljenega esteta Yanna Tiersena. Večini je bil razlog tedanjega obiska dokaj sveži odzven zvokov filma Amelie – krasne senzualije iz ne tako daljne Francije – ostale stvari pa so bile površnemu poslušalstvu zgolj dodatki, mašila, nekaj kar sicer koherentno in kakovostno polni vrzeli vmes. Kljub temu so sledile vroče pohvale, dvomim pa, da si je glavnina populacije sploh prizadevala pogledati onkraj ograj svoje vsebinske, informacijske, kulturne omejenosti, a o tem sedaj raje ne bi sodil. Štiri leta po popolnoma razprodanem Kinu Šiška je bilo potrebno preveriti enostavno dejstvo, ali šarm in kakovost prefinjene artikulacije zvoka po izidu pomenljivo poimenovanem osmem albumu Infinity (∞) zmorejo premamiti črede kulture željnih še s čim drugim kot tistim pop pulfrom, glasbenem mašilu, ki lahko umetnika omejuje, mu visi okoli vratu kot medalja sicer hvalevrednega dela, a obenem kot mlinski kamen, zaradi katerega so nadaljnji koraki razvoja oteženi in sprejeti z mlačnostjo ali pa vsaj s hlinjeno buržoazno vzhičenostjo.

Sobotni koncert v Kinu Šiška je najprej postregel z dejstvom, da smetane na tokratnem dogodju ne bo manjkalo, poleg dobro prikritih pristašev hipsterske srenje pa so se v korpus večera vključevali vsi prej omenjeni elementali polnjenja dvorane. Do zadnjega kotička zapolnjeni podij osrednje koncertne katedrale so zasedle trupe s pametnimi telefoni oboroženih mladcev in mladenk, med katerimi so se v teksturo demografsko zelo lepo vpredli starejši pari, kulturno prominenco pa je med že skoraj standardnim longue pomenjkovanjem pod odrom po zatemnitvi luči kot prva na odru zmotila prvo nastopajoča zvočna provokatorka, mlada Bretonka Tiny Feet. Da je od svojega tutorja Yanna Tiersna povzela veliko osnovne materije, je Emelie Quinquist pokazala že z uvodno uverturo v eterični svet prvenca plošče Silent. Atmosfera napete, poetično zgoščene melanholije, ki gravatiria okoli enega samega glasbenega centra – močne ženske v žarišču soja luči. Intimni trip temačnosti in eksperimentalne nacefranosti se gradi s pomočjo računalnika, semplov in množice temačnih efektov, prek katerih se bas kitara s prelivom reverbov in delayov zlahka prelevi v ritmični inštrument, kristalno čisti vokali pa z zloveščostjo Twin Peaksa penetrirajo v praznino prostora med individuumom in odtujenim ter vse bolj oddaljenim svetom okoli. Poetika avantgardnega nihilizma je repetitivna in močna, po trenutkih skoraj raversko distorziranega elektra skladbe Choke My Sorrow ali groteskno težkega minimalističnega diskurza skladbe Memories. V celoti odzvanja nekaj umazano podobnega na Massive Attack, a z manj elektronike in hipnotizma. 28-letna umetnica zveni suvereno in za svoj kratki staž prefinjeno polno, eklektičnost pa se lepo podkrepljuje z igro luči in ostrim kontrastom nežnosti ženske odrske persone in močnega liricizma, ki bi ga lažje pripisoval Nicku Caveu in vetarnki PJ Harvey kot enemu mlademu dekletu, ki je na tej strani Alp relativno neznana. Sedeči odziv publike, ki se v esenco ne poglablja, vsak odrski ekstrem pa pozdravi z vljudnostnim aplavzom, poplaknjenim s požirkom piva, daje vedeti, da tokratni ogrevalni niz ni tisti, o katerem se bo dolgo časa govorilo, kar pa ne zmanjšuje moči samega kreativnega naboja mlade, še razvijajoče se glasbenice, ki ima nad seboj mogočnega zavetnika.

Prav slednji je bil glavni razlog obleganja dvorane. Malce po deseti uri se na odru zatemnijo luči in po škotsko zveenečem nagovoru skladbe Meteorites se začne spust v neskončnost zvoka in senzualnosti. Postarani, osiveli in bradati Tiersen se proti publiki ne obrne, temveč sede za klaviature, pod pridušenimi lučmi pa se njegovi nevidni taktirki vdajo tudi preostali štirje glasbeniki na odru. Infinity, osmi plošček enega potentnejših avtorjev sodobnih glasbenih soundtrackov Yanna Tiersena, je le korak vstran od nežnejših form preteklosti. Neskončnost je po Tiersenu hladna in odtujena, melanholijo pa tokrat bolj kot besede v ušesa vliva peterec odrskih talentov, ki kohabitirajo v svojem, sebi lastnem zamišljenem balončku v namenski distanci od realnosti. V centru dogajanja na odru je sintetizator zvoka, na katerem so dodani v konstrukcijo namenjeno popolnemu preigravanju in poigravanju s formo, melodrom, mug, ksilofon, metalofon, na levi strani nov par rustikalnih klaviatur, izza bas kitara in looperji, na desni strani pa kitarski zid, dopolnjen z bobni. Indie rock se krasno vpreda v meseno osnovo klasike, ki to ni. Cinematični kalejdoskopski minimalizem se postopno zgoščuje, ko po prvem »spasiba« Tiersenov vlak stopi na karnevalski podij skladbe Slipery Stones. Čudaško ječanje kitar, ksilofona in jazzovskih bobnov ter krasna dopolnitev celote, peterca krasno ujemajočih se petih baritonov z zvenkim ženskim vokalom, pričara momente oldfieldovske naracije, a je težnje po pretiravanju manj, pompoznost pa se tu raje vdaja melodiki otožnosti, s katero nas je pred leti tako masovno očarala Amelie.

Tiersen v družbi artistov iz založbe Unknown Capability Recordings sledi svojemu poslanstvu popolne glasbene manipulacije brez težnje po ukalupljanju. Ar Maen Bihan pospeši ritem, ko se po tubularnih začetkih v odštevanje časa vmeša zvok eklektične električne kitare, več bobnov in zvišani nivo glasnosti. Glasbila so medij neverbalne komunikacije med vsemi členi na odru. Infinity je povratek v stanje organskosti in dobro modeliranega zvoka s smislom, kljub vsemu pa so osnovni gradniki le fragmenti, ki zahtevnejšemu ušesu ne asocirajo na progresivo, kljub temu da dišijo po ELP, na trenutke celo po Floydih, a z močnim Velvet Underground pridihom. Tiersen se vrne tudi v starejše čase plošče Dust Lane (s poskočnejšo skladbo Palestine in kitarsko romanco, flamenkom umazane naracije genialne Dark Stuff). Med kramljanjem tistih, ki si niso uspeli vsega povedati še pred koncertom, po dvorani završi, ko si Yann na odru vzame v roke inštrument podoben bongu in iz zvočnikov zadonijo zvoki harmonike, ki to ni. La Dispute spomni na razlog čislanja filmske glasbe za Amelie in izvrstno izvedeni vinjeti senzualnega dialoga harmonij harmonike in klavirja bolj odločno pritrdi tudi masovni aplavz publike. »Spasiba«, kakopak. Bolj umazani, punkoidni La Crise je s Tiersenovim preglaševanju distorzirane kitare in bobnov z violino balzam za dušo vsem tistim, ki smo hrepeneli po več adrenalina. Seksi umiritev s ksilofoni in metalofoni vrhunsko vmeščene skladbe In Our Minds se dogodje vrne na neskončna polna Infinityja, ves svoj krasni gnev in nezadovoljstvo s svetom pa Tiersen zvočno krasno kontrastira z domala radioheadovskim trenutkom komada The Gutter. Violina ječi, niti na violinskem loku pa se cefrajo in trgajo intenzivno, ko se v vse skupaj družijo kitare in krasni, dobro podkrepljeni vokali zasedbe. Po izteku končnice osmega ploščka se predvidljivo dočaka klimaks večera s solom na klavirju (brezhibno odigrana La Longue Route) in violini (Sur Le Fil) ter redni del, sklenjen s komadom Till The End, nakar konjenica Tiersenove soldateske predvidljivo teatralično zapusti oder, da bi ga nato še bolj veličasno finalno zasedla z bogatim dodatkom. Ljubljana je tokrat nagrajena z biserom vzhodne Nemčije iz dobe okoli leta 1972 pa vse do leta 1983. Izgubljeni zaklad Martina Zeichneteja, katarzična kozmičnost meditativne kompozicije Kosmischer Läufer spomni na padle blokovske delitve in na mogočnost sanj, sle po osvoboditvi in miru. Tiersenov prispevek je v tem, da se po dolgih, skoraj 40 letih skladbe vnovič obujajo v življenje, mešanica Mihe Kralja in psihedelije prog rocka poznih sedemdesetih pa v novem mileniju funkcionira morda celo pretirano preprosto, ponavljajoče, v vsem skupaj pa je pogrešati malce več organskega krika Hammondov. Nič ne de – vse kompenzira soj disko krogel in močna naracija luči, ki daje večeru malce več privida popolnosti, artizma, avantgarde, če že hočete.

Pravzaprav ne gre oporekati niti Tiersenu niti uvodni Tinny Feet nič. Izvedbeno je bil večer namenjen uživačem, poveličevalcem popolnega zvoka in glasbe, ne morem pa mimo dejstva, da tovrstni artisti niso bili namenjeni v dušni blagor in hrano masam. Raja, brez zamere, biserov ne ceni na pravi način. Tokratni večer je bil nekaterim zgolj izgovor za večerno druženje, pomenjkovanje, pijačko brez obveznosti, v nonšalanci, da je svet okoli le poligon za njihovo samorefleksijo in samopomembnost pa se pozablja, da je žaljivo, omalovažujoče in nekulturno do nastopajočih in ostalih, ki so si vstopnice kupili zato, da si hranijo dušo z zvokom glasbil in ne dodatnimi pripombami o malomeščanskem življenju samooklicanih polbogov sveta kulturne prominence. Takim je tudi Tiersen zgolj šum iz ozadja, obisk njegovega koncerta pa namenjen samo pripombi: »Ti, to je pa skladba iz unega filma o uni mal čudni Francozinji. Kako prisrčno …«, zaradi katere je poanta celotne zgodbe in niza briljantov popolnoma izgubljena in bo izgubljena tudi ob naslednjem stiku na istem prizorišču zločina, pa če bo to čez leto, dve, pet ali deset. Kulture se ne da kupiti z vstopnico, temveč se jo je potrebno kdaj tudi prisilno priučiti – brez bližnjic, instantov ali naknadnih opravičil, da ni vse tako, kot je videti (in slišati). Določene stvari so tudi po perfektnem večeru lahko prav zlahka izgubljene s prevodom za vekomaj.

tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki: