Kontrabant – Távozóban

(samozaložba, 2014)

Kuj železo takrat, ko je vroče, so vedno svetovali modri, pri zasedbi Kontrabant pa premise oportunizma tem rapsodom glasbe ni moč pripisovati. Po več kot dvajsetletnem pisanju sebi lastne uporniške linije etna z vsesvetnimi glasbenimi primesmi se lahko pohvalijo z osmimi ploščami, le leto dni po opaznem sladkem besu pa si soldateska Bele Szomija odpira duri na nov, doslej slabo raziskani trg. Spet v svet z dvojnimi koreninami slovensko-madžarskega porekla ter krvnih vezi se tokrat Belin pogled obrača proti panonskim širjavam Madžarske, kot pripravne pa so bile za nov, malce drugačen besedni pristop, že ubesedene rime lendavskega poeta Lajosa Benceja.

Osmi glasbeni diskurz, v samozaložbi izdana plošča Tavozoban, je pravzaprav glasbeni prepis napevov predlani izdanega Sladkega besa, seveda pa stvari funkcionirajo z novimi pljuči in zagonom, melodiko besed tem logom sicer znanega, a obenem oddaljeno neznanega madžarskega besednega melosa pa je le stežka označevati kot le eno majhno nianso. Princip je pa isti, da se razumemo. Kontrabant ostajajo zvesti izročilu glasbenega tiihotapstva v službi etno žura, na paleto godbe pa nanašajo mešanico avtorskih interpretacij ritmike, prepojene z vplivi Balkana, Mediterana, sveta ciganskega čardaša, panonski sanjavosti pa dodajajo iskrico glasbene univerzalnosti in po dvajsetih letih morda le malce, za ščepec umirjene nravi, ki v skoraj družinskem krogu kombinira elemente v povsem novo, svežo, ne zgolj pogreto jed. Kontrabant zvenijo, če smo iskreni, bolj iskrivo in dobro uigrano, kar je povezano tudi z dejstvom, da je zadnja kadrovska dopolnitev in pomladitev zasedbe začela funkcionalno delati kot dobro uigrani stroj, ki decibele zamenjuje namensko z ljubeznijo do akustike in naravnih odtenkov subtilne mavrice bolj nežnih podtonov naravnega.

Sugestivni hipnotični ritem verzov tudi tokrat napeljuje na namensko zapuščanje betonske džungle izumetničenega hladu na pota domače topline, zaradi katere se tudi najzahtevnejši poslušalci ne morejo obešati na minimalije in natančnost vsakega mikrodelčka celote, ki predstavlja skupek vzponov in padcev dveh celih decenij tega glasbenega otroka menjajočih se negovalcev, interpretov melodike in taktnega ritma, katerih skupni imenovalec pa je idejni oče in gonilni motor zasedbe Bela Szomi Kralj, kakopak. Središče, moramo priznati, drži in ne izgublja gravitacijskega privlaka. Gre zgolj za reminiscenco in osvežitev spomina. Po uvodni Didergo Fenyben se spomnimo na Barvo oči, ki v tujem jeziku trosi bisere latino ritmike ter akustike, z napevom pa medvrstično prišepetava ljubezenske verze o lepih čarobno uročljivih očeh dekleta. Tako bi vsaj s poletjem in mediteranskim pišem originala morala funkcionirati receptura, je pa res, da zavoljo lingvistične oddaljenosti tokrat lirika bolj neposredno in brez vrzeli nagovarja sosede na vzhodu. Trg je tam večji in obilnejši, bolj naklonjen etno konglomeratom, bi človek pomislil, sam pa lahko tovrstni drznosti kontrirati vsem tistim, ki svoje bližnjice v širni svet iščejo v popolnoma tujem in izumetničenem anglosaškem svetu, iiskreno nazdravljam. Izvirno Morje se tokrat prelevi v madžarski Tenger, ki z odločno, tako zasvojljivo metriko valujočih kitar in zaganjajočih se bobnov pričara morske valove, glasbeni popotniki pa se z lažjim srcem in bolj razprtimi ušesi lažje spustimo v temo neznanega brezpotja, ki vseeno nosi vonj, spomin na varno zavetje videnega, slišanega in čutenega. Igrivo prepisani in premeščeni koščki Srčno brezsrčnega Szives Szivtelena funkcionirajo tokrat z več odmeva in globine bolj razprto, bolj resonantno. Veseljaški pomurski hudomušni Žüžek spi tokrat z manj znano lübo, seksapil originala pa je tokrat izgubljen v prevodu. Longituda nadaljevanja je istovetna, morda celo malce bolj melodično domišljena kot pred dvema letoma, šansonjerski pridih mediteranske riviere pa s skladbo Mergeim, Ha Megmutatnam deluje sicer solidno, kompaktno, celo zelo naravno in ušesom prijazno, zmanjka pa uporniški duh, sporočilo ter ost z globalnimi razmerami nestrinjajočega se kontriranja. Pengovovski prijem pomadžarjene Zime (Tel) sledi osnovnim smernicam izvirnega kontrabandskega »greha«, ki ekspozicijo, izstop malega moža iz sistema hladne brezosebnosti poustvari in poda celo bolj ubrano, senzualno, navkljub jezikovnim razhajanjem, celo pokreslinjeni Szerelmes pa na univerzalno nebo celotnega sveta, osvobojenega imaginarnih ločnic, prikliče malce pospanega nežnega sonca ter topline dvojega v enem. Harmonika, kitare in nežni bobni, prek pa zasanjani bariton Bele ponuja tisto malce več v tistega manj. Kontrabant niso komplikatorji, baladiranje pa v lepem duetu sina in hčere v skladbi Kettesben Az Örökletben doseže plato domala podalmatinjenega sentiša, z večglasjem ter podkrepljenimi plesnimi toni nadaljevanja v skladbi Oda A Hazaterohöz pa doživi plošček nov vrhunec tudi v matrici ugro-finske ubeseditve, ravno prav zasanjani zimsko kristalnega, domala božičnega melosa skladbe Tavozoban pa spenja začetek s krajem tudi tokrat. Pred slovesom se kelstsko poskočna izštevanka Negy Wake vcepi v celoto kot dramilo, finalni sarkazem nabildanega Proletarca, pardon, Varaszon A Prolija pa daje celoti piko na i. V vsem skupaj manjka Sloveniji avtohtoni poklon Prešernovi Zdravljici z Napitnico, a ta očitno na Atilovi strani meje z našo kuro ne funkcionira dovolj dobro, da bi si jo drznuili Kontrabant prenesti izven okvirjev naše male države?

Z ozirom na častitljivih dvajset let na grbi se Kontrabant v svoji koži počutijo očitno dovolj agilne in vitalne za spopad z večjimi trgi od slovenskega. Sentimenti sladkobe s kapljico vsesvetne življenjske trpkosti se da nekje v ozadju, po resonanci zvena besed v neznanem jeziku, vseeno stihijsko čutiti. Estetika celote je lepo dovršena in primerna za izvoz na vzhod, bi brez slabe vesti zgolj in samo potrdil. Kontrabant so zrela zasedba z lastno hrbtenico in poguma jim ne  gre oporekati. Kalkulativne preračunljivosti pod celoto ni, je pa res, da je po slovenskem Sladkem besu morda nastopil čas za korenitejše ubiranje sadov minulega dela ter za pomik vstran od središča mrtvega teka. V Sloveniji namreč vse zastaja in medli, zakar je pod optimističnim nasmehom in zdravljicami majhnemu človeku morda zaznati malce več iskrene želje po pomiku, pobegu daleč proč. Kontrabant so si za cilj izbrali neskončne ravnice Panonskega morja. Ni jim za zameriti. Utesnjeni klavstrofobični okvirji sveta numeričnih kazalcev in brezidejnosti prav zlahka jemljejo pogum tudi najbolj smelim. Za madžarski poklon besedi, stihom in naraciji Lajosa Benceja velja tudi v drugo priznati, da ima Kontrabant v malhi še nekaj skritih adutov, med katerimi je nedvomno tudi nekaj osveženih semen za tuje, negermansko, neromansko in neanglosaško naravnanih ušes. Album Távozóban na lep in evidenten način daje poklon koreninam, izvoru geneze in dušne podstati prvega moža zasedbe, kot tudi dokazuje večji, daljši domet spremljevalne zasedbe, ki zori in postavlja nove mejnike temu, kar naj bi Kontrabant pomenili.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.