Jebeš sneg, to so Earth!

Earth

1. 2. 2015
Ljubljana / Kino Šiška

Torej, prvega dne meseca februarja leta dvatisočpetnajst mi je končno uspelo otvoriti letošnjo koncertno sezono. Prej so me ovirale službene obveznosti in razni prehladi ipd. Ampak, evo, končno mi je uspelo, in za povrh sem si ogledal kar koncert kultnih Earth! Lepo!

Glede na vreme (zunaj ga je kar pošteno medlo) se je na koncertu zbrala kar lepa množica, ki si je vse tri nastopajoče z zanimanjem ogledala. Vloga predvozačev je pripadla Don McGreevy & Rogier Smal duo in Black Spirituals. Meni osebno oboji popolna neznanka.

Prva glasbenika, kitarist Don McGreevy (bivši član Earth) in nizozemski bobnar/tolkalist Rogier Smal sta v pol urice predstavila svojo, akustično vizijo zasanjanega (najbrž) post rocka (karkoli že to je), ki ni bil napačen in lepo polna dvoran(ic)a jima je zbrano prisluhnila in ju tudi nagradila s primernim aplavzom. Več kot primerna glasba ob večernem sproščanju z joint … aammm, ob dobri knjigi.

Duo Black Spirituals iz Oaklanda, pa bolj kot glasbo proizvajata zvoke. Marshall Trammell udriha po bobnih iz vseh smeri in v vse smeri, kot bi bil sredi epileptičnega napada, Zachary James Watkins pa iz elektronske škatle, polne kablov in gumbov ter kitare izvablja mogoče in nemogoče zvoke, ki varirajo od nenavadnih, do zanimivih in nemalokrat tudi motečih, da človek pomisli tudi na beg iz dvorane. Imrovizacijska godba, ki je bila zanimiv dodatek večeru, poslušala ju je lepo polna dvorana, najbrž pa si njunih posnetkov v intimi domače dnevne sobe ne predvaja praktično nihče.

Kot tortica na češnji so nam zadnji zagodli Earth, ki domujejo v ameriški zvezni državi Washington, domovinsko pravico pa imajo povsod po svetu, kjer se posluša dobra glasba in ljudje niso obremenjeni z zunanjo podobo in trendi (se pravi, v undergroundu). Band, ki je v svoji karieri, ki se je začela daljnega leta 1990, ko sem jaz še drgnil osnovnošolske klopi, prehodil (glasbeno) pot od drone metala (a se reče tko?) do post rocka (še eni), sedaj pa z minimalistični riffi, monolitno-počasnim bobnanjem in brnečim basom peljejo svojo pot in ne jebejo žive sile. Zadnja plata (Primitive and Deadly, 2014) je fuckin’ zakon! Motor in srce banda je vsekakor ustanovitelj in nosilec »lastniške« pravice, »dedi« Dylan Carlson, ki rine Abrahamu naproti, pa se mu to nikjer ne pozna (oz. se na odru ne vidi). Na odru je tipo namreč eno s svojo kitaro in na faci se mu vidi, da glasba, ki jo piše in igra prihaja iz duše in ni v njej nič zlaganega. Na bobnih mu sledi žena (a je žena, al je samo »partnerka«?) Adrienne Davies, ki s počasnim, monolitnim bobnanjem prestavlja srčni utrip publike v nižje prestave, njune odrske dialoge pa izjemno dopolnjuje bas in zaokroži glasbeno sliko banda, ki vokal(ist)a pač ne potrebuje. Odpovedali so se tudi čelistki Lori Goldston, ki pa, roko na srce, ni nikoli ravno spadala v band (inštrumentalno, da ne bo pomote).

In tako so nam odigrali tri ali štiri komade z zadnje plate (ne vem točno, ker sem bil na tripu – glasbenem) in par starih »hitov« in nas vrgli nazaj v kruto realnost, v sneg, plundro in mraz, ampak ponedeljek smo vsi lažje preživeli, ker smo bili še malo hipnotizirani od praktično brezhibnega nastopa, ki smo ga videli.

tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,