God bless the Queen!

1. 2. 2015
Dunaj / Stadthalle

“Gledali ste We will Rock you, muzikal, kajne?” me vpraša prijatelj, ko omenim dunajski koncert in Queen. Pravzaprav ne, čeprav je bilo včasih težko prepoznati razliko. Oznanilo, da bo britanska skupina Queen ponovno zasedla odre, najprej pospremi vprašanje, ali gre res za tisti isti dobri stari bend. In ko nobenega dvoma več ni, saj njihov famozni logo krasi večino spletnih strani, kjer ponujajo karte, se nenadoma pojavi vprašanje, kako vendar. Njihove legende že 24 let ni več. Pot proti dunajski Stadthalle, kjer so nastopili v okviru razprodane turneje, je bila tako nekoliko drugačna za vse stare koncertne mačke, ki so že doživeli večje koncerte ali pa so skupino videli v zlatih časih. Poleg dilem komu se bo uspelo preriniti v prve vrste in kdo bo dovolj vztrajen, da bo čakal več ur v najbolj hladnem mesecu pred dvorano, je bil avtobus tudi poln pričakovanja, kako bo Queenova večdejanka potekala brez glavnega igralca, režiserja in prvega solista večera. Freddieja Mercuryja.

Pristni kraljevski spektakel.

V Freddiejeve superge je stopil Adam Lambert, ameriški pevec, znan po nastopih v oddaji American Idol, ki sta ga preostala člana skupine vzela za svojega in na Dunaju je tako skupina Queen nastopila že desetič zapored, potem ko so sedemkrat nastopili z Freddiejem, dvakrat pa so oder delili s Paulom Rodgersom. Basist John Deacon se na turnejo ni podal. Dunajsko prizorišče je zasedlo kar 13.000 ljudi. Nekoliko mlajše oboževalke so vreščale že ob sami omembi Lamberta, starejši fani pa so poskušali ugotoviti, ali bo May spet igral s kovancem in ali je Taylor že obrnil palico v levi roki. Dvomov ni bilo več, ko se je zavesa, ki jo je krasil logo benda, spustila in so oder zavzeli glavni igralci. Lambert, odet v črno usnje z zlatimi neti in sončnimi očali, je koncert začel popolnoma enako kot leta 1986 z One Vision. Na prvi pogled bi lahko celo rekli, da je na odru Freddie, s sunkovitimi gibi je zavzel celotno prizorišče, za popolno predstavo je nosil tudi brke. Briana ni bilo težko prepoznati, predvsem zaradi bujne pričeske, ki ima po vseh odigranih nastopih nekoliko šarmantnejši odtenek in pušča vtis, da imamo zares opraviti z legendo rocka. Toda May je brenkal s popolnoma enako jakostjo in strastjo kot vsa leta prej. Tudi Rogerjev snare je močno pokal, družbo pa mu je delal 23-letni sin Rufus Tiger, s katerim sta se celo pomerila v bitki z bobni. Lambert se je koncertne opere lotil kot bi bral Freddiejeva navodila in dodal nekaj lastnih vložkov. Ob zvokih Killer Queen se je tako zleknil na veliko vijolično zofo in oponašal ženske geste. Odprl je celo šampanjec in z njim zalival oboževalce v prvih vrstah. Fat Bottomed Girls je zatresla dvorano v nekoliko bolj country ritmih, energija pa se je samo še stopnjevala v I Want To Break Free in Somebody To Love, dokler se ni nekajkrat zapored Adam povzpel do visokih tonov in prosil, naj se vendarle že pojavi nekdo, da ga bo ljubil. Njegov obvladljiv vibrato je zvenel tako operno, kot je to uspelo Mercuryju, vendar se je Lambert manj posluževal falsetta in dodal nekoliko bolj spevni pop pridih.  Oboževalcem je poleg spretnih plesnih gibov pokazal, kako dobro zna zatresti glasilke. Instrumentalna spremljava je bila manj računalniško dopolnjena in bolj “queenovska” kot z Rodgersom, za to pa je poskrbel tudi basist, ki je nadomeščal Deacona. Potem ko so Taylor, njegov sin in May odigrali in odpeli 39, je starejši Taylor sam odpel A Kind Of Magic. Obiskovalci so mu navdušeno pomagali, saj mu je na oder z nekaj magije in raskavega glasu uspelo zvabiti zvok preteklega časa in dokazati, da ta morda še ni minil. Za enega izmed vrhuncev večera je poskrbel May, ki je obiskovalce nagovoril v nemščini in ko so ga navdušeno pozdravili, jim je vidno ganjen odpel in odigral Love Of My Life. S tolikšno tenkočutnostjo, kot jo premore na kitari, je dvorano popolnoma umiril. Nato pa je sledila čarovnija, kot je napovedal May. Na odrskem zaslonu se je pojavil Freddie, ki se je po zadnjem refrenu priklonil, pomahal obiskovalcem, dvorano pa je za trenutek zajela skoraj popolna tišina – nato pa eden najmočnejših aplavzov tistega večera!

Še vedno šampioni.

Seveda ni šlo brez Under Pressure, I Want It All in Who Wants To Live Forever, kjer je Lambert, ki se je med koncertom nekajkrat preoblekel, pel pod veliko kristalno kroglo.  Ob zvokih Radio Gaga so člani benda obstali na začetku odra in znameniti refren pospremili s ploskanjem, Lambert pa se je podal med oboževalce. Prvi takti klavirske spremljave najbolj znane rapsodije so obiskovalce ponovno popeljali s seboj v neke druge čase, največji aplavz pa je požel zaključek v stilu “Deus ex machina” ko je z ozadja odra ponovno zapel Freddie, dopolnjeval pa ga je Lambert, ki se je z odrskega podstavka počasi dvigal visoko v zrak. Kot se za kraljevsko predstavo spodobi, se je Lambert na oder vrnil v novi preobleki, pripravljen, da zapoje še nekaj arij. Tokrat se je tudi dobesedno okronal za glavno kraljico večera, saj se mu je z glave bleščala velika krona. Ampak, tega smo že vajeni.

Gre za bend poln čarovnije, ljubezni in prestiža. Čisti barok. Tako v tonih, kot tudi kostumih. Povratek je zaznamoval We Will Rock You, nenaden zaključek pa se je skorajda pričakovano prevesil v We Are The Champions. Po skoraj treh urah so dvorano preplavili konfeti, skoraj vse roke pa so bile v zraku. Lambert je poskrbel, da je večer poln nostalgije obarval nekoliko po svoje,v še bolj ekstravagantnih kostumih kot Freddie in z modernejšimi izvedbami pesmi, ki so bile sicer polne izrazitih gibov in vokalnih okraskov, včasih pa nekoliko prikrajšane za bolj čustveno izvedbo, ki jo imajo oboževalci v ušesu. Bendu je tako uspelo ubraniti kraljevski sloves. In čeprav Adam ni Freddie, se njegov šov po tolikih letih vendarle še vedno nadaljuje.

Sara Jagodič

Povezani članki: