Dekadent – Veritas

(Pledge Music, 2015)

Platon je nekoč pisal o človeku, ki v svoji sli po vedenju in videnju sili iz teme podzemlja svoje votline proti luči spoznanja ideje popolnosti. Sposodil si bom to iztočnico antičnega sveta ter od tod poskušal pokukati za zadnjo izpod vseh mask, ki zakrivajo izmikajoči se obraz zasedbe Dekadent. Je limita estetizacije v popolni črnini sploh dosegljiva in ni mogoče teze o vesoljni prevladi temne materije nad lučjo iskati ne z očmi temveč z ušesi? Najprej poudarim, da nisem nikoli bil naklonjen dvodimenzionalnosti satanizma ter čaščenju Antikrista, obenem pa tudi prvotna podoba tega, kaj naj bi black metal bil ni bila ravno voda na moj mlin okusa, a sem ob okušanju ekstremnejših izdelkov ugotovil, da je veliko pristnega in nadstandardnega muziciranja moč najti ne zgolj v stereotipnih dominionih nordijskih pustinj, temveč je marsikaj okusnega moč utrgati tudi na tej navidez zasanjani strani Alp. Da je black metal možno v omejenosti stilsko rigidne ritmike prerasti in prekrojiti v okusnejši, užitnejši glasbeni konglomerat, ki je evolucijsko naprednejši od primordialnih zapovedi, so dodobra dokazali ljubljanski nekonformisti Dekadent že s ploščo Venera: Trial & Tribulation. Black metal je lahko brutalno neposreden ter obenem tudi lep, pompozno napolnjen s katarzičnimi podtoni, verizem dejstva, da je v kršenju normativov glavno težišče napredka in artistične čistosti pa v četrto dosledno dokazuje sleherni del albuma Veritas. Ta je tako zvočno nadaljevanje dosedanje miselne niti zasedbe, ne pozablja pa ne niti na celuloidno zasvoljivost filmske naracije. Tri oziroma štiri leta po žgoče osvetljeni Veneri se Artur, Gajwasz, Drouth in Horvat s sebi lastno pompoznostjo predajajo obdelavi pojma resnice, pojma, ki je v današnjem času tako dosledno posiljen in izpraznjen, da je žgoči fokus progresivne eksplorativnosti četverca povsem naravno gravitiral v smeri idejne, zvokovne ter estetske nadgradnje opusa zasedbe.

Novo dimenzijo prežgane beline je v četrti plošček vpihnil Neurotechovec Wulf, ki je od prvega takta uvodne skladbe Of Acceptance And Unchanging v Dekadentih začutil psihadelično podstat. Floydovski konstrukt se po umirjenem melanholičnem štartu kaj kmalu premakne v sfere stereofonično napumpanega belega šuma prevladujočih kitar, ki prelite s konturami efektov lepo dopolnjujejo bobnarske salve ter razpoznavno obarvani demonični glas Arturja Felicijana. Upočasnjeno prelivanje zvočnih fraktalov kontrastira megalomanskemu zvočnemu zidu popolnih kitarskih rifov, v slehernem taktu pa je čutiti domišljeno formo brez nepotrebnih mašil. Veritas se nadalje nadaljuje kot popolni soundtrack subtilnih občutij ter kirurško izvedenih kompozicij. Dead Mountain je tekstovno navezljiv na naracijo prejšnje plošče Venera: Trial & Tribulation, le da je pod celoto slišati več čistih vokalov, produkcijska gostota soničnih plasti pa se kljub pretiranemu poigravanju z decibelnimi potenciometri ne ruši ter ne duši želje po nadaljnjem poslušanju. Death metalsko nadgradnjo sle po nadvladi ljubezni iztiska iz domorodnih stihoklepskih nedrij Pasijon. Strast neposrednega poigravanja s pojmi ljubezni, luči in temnejših, bolj zloveščih kontrastov je prava osvežitev. Zavoljo pregovorne metalske nespevnosti domače besede si Dekadent ne kvarijo podobe ter same sporočilnosti niti za ped. Enervation’s End je s svojo trdozvočno death metalsko spevnostjo thrasherski most do orkestralno pretirane Valburge, ki pod kopico godalnih efektov skriva vnovič demonično ostrino slovenščine, ki penetrira v sfere metalskega medzvezdja ponosno, kleno in uporniško. Sicer ustrezno in korektno nadaljevanje z angleško ubesedeno skladbo Beast Beneath The Skin platoja vzdušja sicer ne dvigne na vnovič višjo raven,  utišani suspenz sklepnega delčka mozaika Keeper’s Encomium pa daje celoti zadnji dih umiritve, upočasnjenosti, po kateri se Dekadent po ekspanziji luči odločijo vnovič implodirati v epsko lepoto luči ter stilsko izvedene pozitive.

Smo prišli do dna skrivnosti same Resnice, tako najavljene Veritas ali je z razkrivanjem kontur ostalo veliko več namensko skritega ter prihranjenega za nadalnje estetske ekskurze? Ne trdim, da so Dekadent tokrat izbrali varno pot že slišanega ter predstavljenega, a je asociacij na predhodnjo svetlo Venero preveč, da bi jo lahko kar odmislil. Veritas je estetski poskus izboljšave prejšnjih sicer lepo zamaščenih kontur. Priznati moram, da je z rahlim redčenjem predhodnje gostote slišane in videne več prave svetle esence zasedbe in morda jih danes razumem bolje kot pred štirimi leti. Dekadent so eksperimentatorji, ki se novih, svežih izzivov ne bojijo, obenem pa so postali z leti bolj zreli, bolj pozitivni nosilci ideala black metala novega mileniuma. Ta je naravnan bolj k človeku, k vakumu v naših brezosebnih odnosih do samih sebe ter do odnosov z drugimi. Preveč iščemo potrditev v drugih in s tem izgubljamo sebe in prav ta sla, prav to hrepenenje, hlastanje po opornih točkah v velikem Drugem nas oddaljuje od pravega centra v nas samih, s čimer siromašimo sami sebe in posledično praznimo svet okoli nas. Praznimo ga barv, pozitive in smisla. In takemu svetu Veritas nastavlja lepo brušeno ogledalo ter s hladno belino in prijemi mojstrov grške tragedije silijo k katarzi, očiščenju ter nazadnje k prebujenju, dramitvi. Tudi zavoljo tovrstne efektivnosti je četrti del megalomanskega opusa zasedbe Dekadent uspešen in vsekakor vreden multiplega odkrivanja. Resnica namreč ni samo ena sama temveč jih je več, tokratna monada intenzivnih občutij pa je le ena kapljica v oceanu neskončnih možnosti. Gre torej za vnovični korak naprej v evoluciji »white metala« ter za vnovični poskus dviga človeka iz Platonove votline na planjave zaslepljujoče metafizike Idej in tega kar je res ter kar ne. Krasni metalurški potop v metafiziko stvarstva prebuja tako zlahka spečega filozofa v vsakomur, ki plošči pristopi aktivno in brez vnaprejšnjih predsodkov ali vsiljenih predstav. Za to fantom iskreno čestitam. Popolni mindfuck je uspešno izveden, za kar iskreno najavljam in fantom napovedujem multiple stoječe ovacije.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: