Amparo Sanchez končno pri nas!

Amparo Sanchez

11. 2. 2015
Ljubljana / Klub Cankarjevega doma

Če sem pred dobrim tednom, stoječa med večerjo v Madridu, razmišljala, da Španci ne znajo sedeti, sem minuli torek, sedeča na koncertu Španke Amparo Sanchez v Cankarjevem domu, razmišljala, da zgleda, kot da Slovenci ne znamo stati. In slednje je izpostavila tudi zvezda večera, ki je ob koncu koncerta dejala, da ni vajena sedeče publike in da sploh ne ve, če uživamo.

A pojdimo po vrsti. V prijetnem ambientu Kluba CD se je nabrala polna dvorana (sedečih) ljudi. Nekateri so se poslužili osvežene ponudbe piva, drugi vedno zanimive ponudbe vina, vsi pa smo nestrpno pričakovali Amparo, ki je tokrat prvič nastopila v Sloveniji. Izza zavese je najprej prišel moški del, ognjeni Willy Fuego na kitari, Jorge Mestres na basu, bobnar Ricard Parera in Jose Alberto Varona s prodorno trobento. Postavili so se v prvo linijo, nato pa se jim je pridružila še Španka. Z rožo v laseh in s personalizirano akustično kitaro.

Kljub temu, da trenutno predstavlja predvsem oktobra izdan album Espiritu del Sol, je slovenski publiki predstavila prerez več letnega ustvarjanja. Slišali smo tako skladbe iz solo albumov Tuscon-Habana in Alma De Cantaora kot tudi nekaj skladb, ki jih je preigravala že Amparanoia. Pevkin glas je težko zgrešiti. Prodornost nižjih frekvenc in rahla raskavost, ki se meni zdi zanimiva lastnost Špancev, so šle odlično z dobro spremljevalno ekipo. Igrivi glasbeniki so se predstavili v nekaj solističnih momentih, sama pa sem, kljub dobri kitari, pogrešala vsaj nekaj minuten solo španske kitare. Vem. Amparo ustvarja glasbo v tesni povezanosti s tem kar doživi, vidi, začuti. Izhajajoč iz Granade, nekoč pod močnim vplivom flamenka oz. flamenko fuzije, je do danes potovala že marsikje. In razširil se je tudi spekter glasbenega izražanja. Torej, če je bil slučajno kdo v dvomu, njena izpovedna lirika pristoji tudi kubanskemu sonu. Izjemno zgovorna se je ves čas trudila vključiti publiko s petjem in ploskanjem, kar ji je – glede na okolico – kar dobro uspevalo.

Skoraj dve uri smo zasedbo, četudi sedeči, le uspeli zadržati na odru in jih prepričati, da uživamo. Malo pred koncem smo slišali skladbo King of bongo, kar mi je dalo misliti. Namreč, tako dobro, kot so jo zaigrali v torek na odru Cankarjevega Kluba, je Manu Chao ni zaigral že desetletje.

Slovo je bilo boleče, celo v dobesednem smislu, saj se je Amparo na odru malček poškodovala, a z upanjem, da se še vidimo.

¡Ole!

Tjaša Janovljak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.