6:33 – Deadly Scenes

(Kaotoxin Records, 2015)

Prizoriše dogajanja: pokopališče na hallovinski večer. Odpirajo se grobnice in iz njih prikolovratijo eformirani pokojniki, oblečeni v kostume za rajanje. Scenografija burtonovske burleske je podkrepljena s sklicevanjem na avantgardo Mr. Bungle ter genija Devina Townsenda. Pravšnja osvežitev za prihajajoče mesece, ko nekateri nestrpno čakamo veliki povratek Faith No More, zasiteni s standardnim copy-paste pristopom večine ostalih šibkih členov konkretnejše godbe pa doživljamo pravo podhranjenost in šok za organizem, zato je sleherna noviteta vredna vsaj razmotritve. Vprašanje, ki pesti, je, ali je avantgarda sploh še to, kar je bila ali so tudi tukaj zavladali klišeji? Pri odmikih od tradicionalnih zapovedi »pravovernega« metala je sedaj že vsak posameznik, ki se žigosa z nevsakdanjim, čudnim, nosilec statusa avantgarde, v poplavi čudaštva pa ne izstopa že skoraj nič.

Francozi 6:33, kolektiv, ki gravitira okoli Arnauda Strobla (člana skupin Carnival In Coal ter We All Die (Laughing)), se sami označujejo kot nosilci žanra čudne glasbe, že po prvem posluhu tretjega ploščka, dobro produciranem izdelku, albuma Deadly Scenes pa postane jasno, da je čudaštvo po pomoti ali namensko zamenjalo varnost in eksplorativnost pravih raziskovanj mej zmožnosti, zaradi katerih je Pattovon diskurz v Tomahawk, Faith No More ali Mr. Bungle tudi po dveh decenijah svež in magnetično privlačen ter zakar Devin Townsend Project nimajo roka trajanja, francoski poskus ponovitve pa se lovi na že slišane limanice. Skoraj, kot bi poslušali dobro uigrani bend, ki preigrava stare standarde, svojo negotovost pa 6:33 skrivajo tudi z občasno maškarado ter skrivanjem za maskami (po Slipknotih in Mushroomhead to ne pretrese več …). Glavna in poglavitna napaka je, da se bend obeša preveč na linije gospoda Pattona, naracija Faith No More ter Tomahawk pa bruha iz sleherne pore, pa naj pustimo rife in ritmiko namensko ob strani, a vokali so le vokali in te je nemogoče spregledati, zato tudi po petem poslušanju človek preverja ali ne gre dejansko za Pattonov skrivni projekt pod fiktivnim imenom. Od karnevalske atmosfere popolnjene vrzeli sicer solidnega ploščka doni cel izdelek, zato poseže vsak dobro podkovani ljubitelj glasbe po diskografiji zgoraj omenjenega wunderkinda glasbe ter se izštevanka začne povsem naravno, samodejno. Bunglovski Hellalujah je zgolj ogrevanje, Ego Fandango si sposoja igrivi sving od Diablo Swing Orchestra skladba The Walking Fed prepisuje od štiklca Anonymous zasedbe Tomahawk, vmes pa se prikradejo celo uneXpect (na primerno poimenovani skladbi Lazy Boy).

Pa se ne obremenjujmo z asociacijami in preidimo na lirično esenco. Tu pa hara bizarna naracija Mr. Bungle (in tudi slednji so si bolj okusno sposojali Zappo …). 6:33 brez sramu lepijo svoj otroški kolaž dobro brušenih fragmentov v instant mozaik preteklih presežkov, onkraj primerjav pa je bore malo lastnih jajc, a veliko muzikalične podkovanosti. Jazz in pop se solidno lepijo na osnovo karnevalskega metala, talent soldateske pa toliko bolj razbesnjuje, ker bi bilo v vsem skupaj možnos slišati kaj bolj avtohtonega, samoniklega ter dosledno koherentnega, tako pa je posnetek zgolj prepis in ne lastna zgodba. Deadly Scenes funkcionira kot shizofrena blodnja, draga imitacija, ki buhti od dobre uigranosti, lahko tolaži apetit po pravih stvarih, ki so še v pripravi, a kot nisem mogel Soen odpustiti pretirano šlepanje na Tool, tako 6:33 ne morejo po svetu prodajati albuma Deadly Scenes kot nekaj svojega. Lastnega perja je bore malo, če poenostavim, pod celoto pa je solidni obet nečesar večjega, kar pa še stihijsko ždi v zametkih in globokem krionskem snu ter kibernira, čaka na dramitev in levitev s četrto ploščo. Vseeno se plošček kar užitno vrti v ozadju in ne iritira preveč. Očitno svoje kritične standarde nekoliko spuščamo vsi – tudi tisti, ki svoj manjko glasbene podkovanosti v izvedbi skrivamo za besedami na praznem ekranu. In čevlje sodi naj kopitar, kakopak …

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: