Stonebride – Heavy Envelope

(PDV Records, 2014)

Kar je dobro, ni slabo – hrvaški logi ponujajo v zadnjih letih veliko sladkega pozitivizma, mističnega dima in moderne psihedeličnosti. Med pomembnejšimi faktorji naraščajoče vznesenosti tudi na tej strani meje se absolutno smejo in morajo vštevati stonerski posebneži Stonebride, ki štiri leta po izvrstnem surovem albumu Summon The Waves stavijo na nekaj po imenu težkega in ušesom prijetnega obenem. Heavy Envelope potrjuje dejstvo, da se istih receptur ni potrebno lotevati dvakrat zapored, Stonebride pa imajo s svojo pregovorno nepredvidljivostjo v četrtem soničnem spustu v neznano s šestimi svežimi skladbami prevezujejo v zgolj pol ure sinapse na nov, svež način, ki diši po izročilu Kyussov, če pa v zgodbo vpletete in prištevate še QOTSA in pogojno sludgersko umazanijo Mastodonov …

Kvantiteta ni šla nikjer niti za milimeter v minus kakovosti, saj je bera polurne glasbe izvrstna ter nasiti še tako zahtevnega poslušalca. Heavy Envelope ne ponuja mašil in odvečnega sala, kratke zgodbice pa v domišljeno dodelanih čustvenih zgostitvah prinašajo to, kar bi morala glasba ponujati. Od uvodne umazanije skladbe Movies, Movies, ki dejansko neposredno meša vplive in naracijo zgodnjih težkokategornikov QOTSA ter sodobnejše melodike prej omenjenih Mastodonov se razkriva nova potenca in elan zagrebškega četverca. Menjave tempa in dinamika, izvrsten čut za melodiko in pozitivni ritem sprememb in evolucije silijo iz sleherne pore. Sinišin vokal je izrazitejši ter konciznejši kot kdarkoli doslej, izvrstno, jasnejšo produkcijsko noto pa prejmejo vsi deli glasbene celote. Tješimirjeva druga, bolj razgibana kitara, sočna ritmika Stjepanovih bobnov ter ravno prav začinjeni umazani Alenov bas tvorijo konglomerat, ki diha in se organsko nadgrajuje. Nadaljevanje s skladbo Lowest Supreme gospel krhkosti svetega dima lepo nadaljuje. Motenj ni, stonerski vlakec užitka pa drobi suvereno tudi v sferi nižjih obratov. Hommovski vokal in jasne konture napeljujejo niti naravno ter brez siljenja. Shizofrena, skoraj bipolarna igra navdiha in nekdanjih omejitev skreira malce razpacano, a hipnotično zasanjano konturo skladbe Lay Low, ki diši po preteklosti zasedbe. Strupeno nalezljivi refren spolzi pod kožo kot radioaktivni žarek žgočega sonca, igra zelo lepih vokalov pa ob zapacanih rifih funkcionira perfektno. Coloured Blue se v celoto vpleta kot nikoli prej slišani sentiš iz ere albuma Rated-R, Stonebride pa niso ptiči, ki bi se kitili s tujim perjem. Verjetno se vplivom mladosti ni mogoče izogniti in nekaj v malih možganih, neka skrivna magična moč primordialnega magnetizma nuje sili, da se kdaj lastna čustva izreka z besedami in metriko, ki smo jo že skoraj pozabili, a ljubeče shranili v enem domala skoraj pozabljenem predalu naše zgodovine. Precej bolj nepolirani Sokushinbutsu se z vojaškim ritmom bobnov ter sinkopami zasanjanih kitar bliža sferam doomovske blues usodnosti finala, Stonebride pa svojo dušno transcendenco razpredajo na način, ki rdeče niti albuma ne zapleta tako, da ji ne bi mogli slediti. Navidezna preprostost in sledljivost celote priča bolj o tem, da je nastopilo obdobje popolne glasbene zrelosti. Bend ne stremi po floskulah in diktatom estetike, temveč se prepušča notranjemu klicu. Sobivanje četverca na mentalni in fizični ravni je popolno in toksično nalezljivo. S finalom skladbe Venomous se magija albuma lepo sklene na način, zaradi katerega smo po plovbi na krovu predhodnje plošče (predvsem pa sklepne briljance skladbe Silver Ship) nekateri komaj čakali na nadaljevanje.

Razočaranja četrti plošči ni možno pripisovati. Stonebride so z albumom Heavy Envelope premaknili zgolj jezičke na tehtnicah svoje kreative v smeri manj vidne obremenjenosti s pričakovanji publike, s trendi v svetu stonerja in dooma ter končno spustili vse svoje zavore in zadihali sveži zrak po kapilarah svojih lepo zakajenih pljuč. Stonerska magija, krasni esteticizem poznih devetdesetih ter čiste linije dajo slutiti, da ste tokrat deležni krasnega malega briljanta, ki odtehta sleherno minuto časa, vloženega v poslušanje, sleherni sold vložen v nakup tega perfektnega albuma pa je poplačan tisočero, seveda če niste zadrti skopuhi, ki prisegajo zgolj na krajo glasbe s spleta in ste se odpovedali neposredni podpori glasbi ter glasbenikom. Heavy Envelope je album, ki vas tudi po stotem poslušanju sili na ponovitev in razkrivanje skritih kontur, ne da bi pritiskali na gumb za preskok na naslednjo skladbo. Prav zavoljo tega bi bilo morda smiselno iz kleti ali podstrešja prinesti gramofon, si nabaviti vinilno različico plošče ter se prepustiti nemotenemu drsenju igle po površju, posutem z dobrimi idejami, krasnim ritmom in glasbo, ki se tokrat piše z veliko začetnico!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.