Spontani samovžig z Ignite v Gala Hali

28. 1. 2015
Ljubljana / Gala hala

Sprašujem se, ali se stvari res premikajo na bolje ali pa leta s seboj prinašajo dejstvo, da se instantom ne bo dalo več prilagajati. Ko sem bil v devetdesetih mulc, je koncertnega dogajanja manjkalo, kar pa je na odre prišlo, je bilo zlata vredno in počaščeno z res izrednim zanimanjem žanrom naklonjene publike. Dandanes koncertnega dogajanja ne manjka, malo pa je takšnega dogajanja, da bi bil obisk koncertnih dvoran sredi delovnega tedna nujen. Ena takšnih nuj se je porodila ob novici, da bodo Slovenijo po desantu na PRH 1.4 obiskali legendarni nosilci melodičnega, sončnega in sočnega HC zvoka, zasedba Ignite. Po preverjanju na velikih odrih so fantje v polni formi, prava osvežitev pa je bend takšnega kova videti v bolj pristnem, intimnem klubskem okolju, brez goril pod odrom ter nepotrebnega varnostnega železovja, ki ustvarja za punk in HC motečo distanco. Kako stvar funkcionira na odrskih deskah Metelkove se je vse razkrilo konec januarja, v sredo, na kraju nikoli pozabljenega ugodja iz leta 2007, vrnitev na kraj že storjenega sladkega zločina nad čuti pa je bila navkljub nižjim temperaturam in zadušljivemu postanemu zraku prestolnice samoumevna.

Po pregledu vrst pred Galo je bilo jasno, da večina čaka zgolj in samo glavno jed, koncertna predjed, mladi četverec LineOut iz sosednje Italije, pa je bila zgolj pol ure po odprtju vrat servirana maloštevilnim radovednežem. Varovanci člana zasedbe Atlas Losing Grip Gustava Burna so lani sicer spisali prvenec Guardians Of Punk Rock, kjer melodični, robato obdelani približek čezoceanske zgodbe funkcionira sicer solidno in poslušljivo, v živo pa je zgodba malce drugačna. Najprej si fantje zaželijo malce megle in po prvem odmerku dima se začne ogrevanje s postanimi recepti. Kratkometražni poskus prepričevanja s stereotipi se zaplete že po prvih akordih, saj imajo fantje zelo neuravnoteženo zvočno podobo, za katero nič kaj ne zaostaja tudi zunanji izgled, image zasedbe. Na levi strani odra se pozicijsko začne prestopati Tommaso Galli na basu, poleg njega svoje potenciometre na efektih in kitari sprotno popravlja frontman Andrea Codini, ki mu na desnem boku zaslombo nudi z dejstvom odra vidno pretreseni kitarist Alessandro Biolchi, najsuverenejši del zasedbe pa je od prvega hipa dalje Simone De Vivo, sedeč v ozadju za bobni. Poskusi prepričevanja s kompleksno zastavljenimi formami dajo vedeti, da je želja po popolnosti nadigrala trenutne zmožnosti, po skladbah Drunk Messiah in Rich Boys pa se začnejo poskusi uročevanja precej toge in »neposlušne« publike. Andrea se z italijansko marinirano angleščino trudi polniti vrzeli pod odrom, prodajati CDje ter ponujati brezplačne nalepke, a lej ga zlomka – v vsem skupaj niti enkrat ne predstavi zasedbe. Kdor ni preverjal liste nastopajočih, bi prav zlahka sklepal, da je zašel na srednješolski nastop lokalnih fantov, ki v prostem času sicer nekaj malega igrajo, a imena še nimajo. Pustimo obskurnosti ob strani ter preidimo raje na glasbena dejstva. Dečki so očitno dobro preposlušali katalog punk rocka ter poleg Millencolin predihavali večino izdelkov s Fat Wrecka, tako da so bili oslovni gradniki punk rockerskih Lego kock dobro poznani. Sestavljanje delcev v celoto potrebuje še malce več vaje, obdelave ter organskega zorenja, a z ozirom na rosno mlada leta zasedbe ni bojazni, da se skriti talenti ne bi znali razbohotiti na polno. S prikazom sicer potencialno razgibanega niza idej, kjer se kitare melodično sicer lepo dopolnjujejo s precej razgibanimi basovskimi frazami, ki jih Tommaso igra prosto, brez trzalice, bi bili LineOut ob rahli obdelavi precej juvenilnih in abotno praznih besedil še kar prebavljivi punkerski surogat, a podobnih bendov ne manjka od leta 1990 dalje. Pravzaprav se precej boljših zadev najde na naši strani meje, a je šlo v vsem skupaj najverjetneje za izbiranje manj preverjenih bližnjic, kjer je predigra itak nepomembna, saj večina čaka na »tistota pravo« ali na glavni akt večera. S mislijo na to mi je mladega četverca iz soseske kar malce žal. Fantje iz Milana potrebujejo po zgolj dveh letih obstoja še precej kilometrine, da bodo Four Dragons dejansko Guardians Of Punk Rock. Vaja dela mojstra in mojster dela vajo.

Za slednjo so se na precej bolj suvereni način pripravili definitivno legendarni nosilvi Orange County HC zvoka Ignite. Po temeljito dodelani tonski probi se malce pred deseto dvorana Gale napolni do skoraj zadnjega kotička, v brezzračju veliko večjih pričakovanj pa se po zatemnitvi luči malce pred deseto začne glavno dejanje večera. Po parih taktih Fear Is Our Tradition se časovni stroji odvrtijo v zlato dobo spevnega HC-ja ter na album Our Darkest Days. Krasno ravnotežje popolnih kitar, nepopustljivo udarne ritem sekcije in zaščitna vokalna perfekcija v Sick Of It All hoodie oblečenega frontmana per excellence – izjemnega Zolija Teglasa.  Morda ne na vso moč, a s pravo mero občutka za odrsko dominacijo se z Ignite začne popolno prebujenje prej statične publike. Prvi poleti z odra v goste vrste nagnetene publike dajo vedeti, da sta se obiska kalifornijskih požigalcev leta 2007 in 2008, nazadnje pa lansko leto v Tolminu več kot obrestovala. Po Let It Burn in Are You Listening bi dobil človek občutek, da je večer namenjen preigravanju standardov zgolj s sicer briljantne brezkompromisne plošče Our Darkest Days, a se z rustikalno Family stvari premaknejo za dobrih deset let nazaj, v daljno leto 1995, ko je bilo rezerv in blišča malo, Ignite pa so brez rezerv hrepeneli po svojem koščku glasbenega neba. You pade na enako plodna tla, potenca pa pri Ignite z leti ne pada, temveč se z izkušnjami estetika samo dopolnjuje ter krepi. Zoli je težišče benda, s svojimi dobro ojačanimi glasilkami pa ne sporoča zgolj trivialne nepomembnosti in floskule, temveč kot pravi HC frontman budi, drami, opozarja. Tokrat je opomnil Galo na razosebljeni speči svet, kjer se zgolj nekaj sto kilometrov proč dogajajo krivice, novodobni holokavst, s katerim na eni strani oligarhi, peščica gnilih tiranov bogati na rovaš velike večine. In v tem svetu smo pogosto tujci v svojem lastnem domu, kar lepo vplete v najavo briljantno vpeljane skladbe A Place Called Home. Bad Religionski traktat malce zniža naval popolnega razbeljenega brezzračja, odrskih letalcev in letalk pa na odru Gale ne manjka, temveč se kar kopičijo in ob vsem skupaj z »nujnimi« selfiji na odru s telefoni ovekovečujejo ta sicer res dobri večer. Mašil v zgodbi ni bilo, v lepo nanizanem serialu presežkov preteklih dveh dekad in pol ter več pa se lepo vmestijo tako ostri, a lepo ubesedeni traktati nezadovoljstva s svetom, v katerem ždimo (My Judgement Day, ultra hitri Know Your History) kot tudi sentiši za množice (predvsem krasna predelava U2 Sunday Bloody Sunday ter krasni povod za singalonge, akustična oda pozitivizmu in boljšemu jutri, nepogrešljivi Live For Better Days).

Žebljico na glavico pribije Bleeding – veliki NE slaboumnemu podrejanju diktatom medijev, stricev z vrha ter veliki NE vojnam in razdruževanju sveta, po kateri se vse sklene brez podaljškov, brez tolažilnih dodatnih daril. Iz zvočnikov zadonijo AC/DC  s skladbo TNT in se prižgejo luči. Fajrund! Tudi za tiste, ki so na koncert pridrveli iz daljne Italije ali Hrvaške. Pod odrom so bili združena Evropa ter združeni svet nekaj, kar bi bilo izvedljivo, a ne zavoljo politike, temveč unikuma ugodja ter glasbe, ki je sinergični vezni člen. Kljub široki paleti različnih dogodij je jasno, da so Ignite bend s hrbtenico in da dejansko ne gre in ni nikoli šlo zgolj za komercialni uspeh, ugajanje ter igranje po pravilih. Možje so sicer prijazni, a načelni v slehernem aktu sicer vrhunskega dogodja, ki pa, roko na srce, ob tem, kaj so si Ignite z divjim turnejskim razporedom, si Ignite popolne spontanosti niti ne bi mogli dovoliti. Ljubljanski koncert je bil le eden izmed številnih napovedanih, a so ga fantje odigrali suvereno, v svoji maniri, ki ji ne gre oporekati nič. Čas je bil dobro odmerjen, čeprav za nekatere prekratek, je pa bil vsaj polno zapolnjen z glasbo ter smiselnimi sporočili prebujenja ter večanja duhovne podstati sveta na razcepu, ki so lahko dotaknili tudi instant generacijo poveličevalcev MP3ja, hitre hrane in pametnih telefonov. Na tako kakovosten instant se, sklicujoč se na uvodno pomisel, zlahka privadimo tudi stari konji z malce drugačnimi pogledi na svet.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: