Momento: Karma Reset

Momento: Karma Reset

Celinka, 2014

Pozor: danes bo govora o slovenskem alterju, a ne tistem z jajci ter s skritih polic, temveč tistem “pravem”, ki ga priznavajo tudi vaški DJ-ji! Nimam predsodkov do tovrstne godbe na en mah, a vedno me zmoti prav ta razcepitveni gen slovenskosti v opoziciji do avantgarde, nepričakovanosti, spontanosti. Kakšen je inertni koeficient slovenskega novodobnega rocka, če mu odvzamemo prednost domačega terena, pred konkurenco onkraj dominiona slovenskosti? Pri megalomanskem deležu scene je moč pod črto podobnega in ne najbolj prepričljivega nizati nepripričljivo artistično svetobolno melanholijo, nerazumljenost, simbolizem zaradi simbolizma samega, dualizem moškega in ženskega principa in precej nedrzno ponavljanje glasbenih klišejev. S strahom, da gre za nov odmerek pretiranega cukra, je možno konzumirati tudi ploščo Karma Reset, sicer že drugi studijski izdelek krškega tria Momento, ki svoj alter rockovski sentiment širijo v svet od leta 2006 dalje. S sklicem na razvodenelo Siddharto, popu bolj naklonjene Anavrine ter valovenje obeh slovenskih plim (tisto z in tisto brez), pa dodavši ambicioznost Flirrtov, Shyamov ali Bohemov v družbi Dneva D, so okviri slovenskega “alter” maksimuma dobro zakoličeni. Nekaj tako definicijsko togega vendar radijskim valovom ter širšemu glasbenemu okusu množic (kjerkoli že te so) že na prvi posluh servira tudi drugorojenec sicer muzikalično dobro podkovanega trojca.

Izza precej medlo in nedefinirano oblikovane naslovnice se skriva komplet trinajstih po večini slovensko zvenečih napevov, ki s sicer solidno zvočno podobo zaslužijo pohvalo vsaj kar se izvedbene plati tiče. Solidna sanjava igra precej mehkih kitar, klaviatur, basa in precej stereotipnih bobnov ne posiljuje in ne sili k averziji, obratu vstran, pritisku na gumb za ustavitev trpljenja, temveč se glasbena pripoved o nesrečni ljubezni in samoti v svetu sivine dogaja precej gladko in nezatikajoče. Vokal Boštjana Levičarja je jasen in mehko zamolkel, se pa v topilni osnovi statev konvencionalnih kitar in radio friendly ritmike vklaplja v celoto precej uspešno. Kot lego kocke sestavljeni plošček se tako niza v skrbno sestavljeni niz standardov ter popravljanja morda kdaj organsko čutenih šumov. Karma Reset motenj ne dopušča, kar je prva in poglavitna težava ploščka. Benigni niz sicer dobro (ali celo predobro) brušenih glasbenih trenutkov navdiha.

Cikel podobnosti se dogaja že s stopnjujočim pretiravanjem uvodnega razgaljanja trpečega osamelca z ranjenim moškim ponosom s skladbo Krog. Protagonist zgodbe je torej stereotipni slovenski alter Orfej, ki s svojimi jokavimi refreni in kiticami daje svetu vedeti, da ga nihče ne razume, ne čuti, da je sam in osamljen. Nič manj, ko zavestno zakoraka na že tisočkrat slišano Brezpotje. Kot bi se pod tonaliteto in besedila podpisovali prej omenjeni Bohemi, na prelomu pa se pod gladko glazuro bohoti nemotivirani bes digitalno prečiščenih Anavrinov. Momento stremijo, upam, po gramu samoniklosti, saj le različnost od drugih trži in prodaja, da ne bo pomote. Malce več gravitacijske osvoboditve nudi skladba Nisem sam, ki je prav optimistični medmet. Protagonist ni več sam, kar po zrahljanem in mrzlem uvodu obljublja tudi Novo upanje. Momento bi reševali svet in razvedrili planet z mavricami instant besedil. Bolj subtilno se tovrstnega dela loti upočasnjena balada V objemu melodij, ki brez telesnosti, harmonije dveh ljudi, protagonista in njegove muze, rim na drugo stopo, ne zmore preživeti, levitacija z godalnimi dodatki pa na domorodni način spomni na Nickelbecka ter Creed (no, pa smo presegli slovensko težiščno točko). Muza je očitno smrt sama, saj Momento protagonista odrešijo telesnosti ter pošljejo na Drugo stran. Spet odzven domačih Billysov, le da namesto seksi brhke Urške Majdič tokrat pred očmi žgolijo trije bradači. OK, nato pa trenutki presežkov – v angleščini se pa ja da bolje odpirati registre? Rak rana slovenskih upov je v tem, da so angleški izgovorjavi dosledno nedorasli. Kot bi poslušal isto ploščo a v jeziku, ki ga težko razvozlam brez tekstovne podlage. In tovrstnih iztirjanj je na albumu še par – po Trying To Feel se “zgodi” še Time Knows in sklepni Our World. Lingvistična nepravilnost, grozna izgovorjava in poslovenjeno občutje iste sivine tudi v anglosaškem približku ne zveni dovolj penetrirajoče, da bi izdelek prepričal.

Sem morda prezahteven? Iščem samo malce več lastne iskrivosti, lastnega genija, navdiha in ne instant melaso iste gošče, ki se ji na radijskih valovih prostovoljno odpovedujem. Iščem drznost in jajca, provokacijo, umazanijo, odrekanje bližnjicam in kloniranju že tisočkrat prepranega in preslišanega plazu praznine. Momento so estetizacijo podalpskega alterja vzeli smrtno resno, v akustično-električnem stremljenju po organskosti ter vraščanju v nervne vode nič hudega slutečega poslušalstva z atmosferičnostjo in melosom za en groš pa je žal bore malo tiste esence, zaradi katere bi se človek nakocinil in prisegal odslej samo na trenutek navdiha iz nuklearne prestolnice juga. Vseeno jim gre, poleg jasno izražene opozicije tem nespregledljivim postulatom, priznati vztrajnost, znanje in željo po napredku, a je včasih za uspeh potrebno še kaj več kot samo želja. Morda pa bomo tega deležni v tretje. Upam, da kritika ne ubije plamena kreative ter se v paleti lastnega izraza namesto že umešanega niza odtenkov že uporabljenega znajde tudi kakšen odtis pastelnih odtenkov, ki se bodo lahko v bodoče podpisovali z imenom Momento. To fantom iz vsega srca privoščim in želim, seveda pa je vse zgolj stvar okusa in osebnega malarja, zaradi katerega nam nekaj “sede” in nekaj enostavno ne. Okusi so kot ritne luknje in hvala bogovom, da lahko slehernik premore sebi lastno, mar ne?

Sandi Sadar Šoba

Album Karma Reset skupine Momento lahko kupite na Celinka.si.

Povezani članki:

Značke: