Melissa Etheridge – This Is M.E.

Melissa Etheridge – This Is M.E.

M.E. Records, 2014

O Melissi Etheridge sem na teh straneh že pisala. Tri leta nazaj sem bila z njo na turneji. Zato se ne bom posvečala njeni dosedanji glasbeni poti, ampak gremo kar k zadnji plošči, ki jo je izdala jeseni preteklega leta. This Is. M.E. je njen dvanajsti studijski album in hkrati prvi pod okriljem lastne založbe. Konec leta 2013 je namreč zapustila založbo Island Records pri kateri je bila od prve plošče dalje. Prav tako je zapustila svojega dolgoletnega managerja, Billa Leopolda.

Kaj reči o tem zadnjem izdelku? Zagotovo ni njen najboljši. Zagotovo na njem preizkuša različne zvoke in glasbene zvrsti. K temu je v veliki meri pripomogla številna ustvarjalna in producentska zasedba. Če je izbor nekaterih producentskih imen razumljivejši, Jerroda Bettisa recimo, ki je v preteklosti sodeloval tudi z Adele, je izbor drugih težje razumljiv. Na plošči so namreč sodelovali številni R&B producenti, Roccstar, Jon Levine, Jerry Wonder. Zakaj bi se primarno rock glasbeno ustvarjalka in kantavtorka poslužila tovrstnih sodelovanj je težko odgovoriti. Zagotovo pa je moč reči, da končni rezultat ni najboljši. Plošča namreč ne deluje enovito. Morda je to tudi posledica slabše prodaja plošč v celotni glasbeni industriji, kjer se največji delež glasbe proda preko spletnih ponudnikov, kjer uporabniki v večji meri kupujejo pesmi kot celotne albume.

Kakorkoli že, pravi odgovor bo vedela le Melissa. Poslušalce že ob prvih taktih uvodne pesmi I Won’t Be Alone Tonight pričaka kopica zvokov, ki se zdijo nepotrebni. Moteči so predvsem bobni. Očiščena verzija, ki jo je v solo izvedbi s kitaro izvedla za Kink Radio je mnogo boljša izbira. Melissa se tu prikaže v pravi glasbeni luči. Podobno moteče izpostavljene bobne slišimo tudi v Like A Preacher. Ti pač v takšni obliki pritečejo tako imenovanem arena rocku, ki se igra v večjih dvoranah in stadionih, ter katerega zvok je bolj komercialno usmerjen, pogosto preveč produciran. Primer take pesmi je tudi Ain’t That BadMelissa se takšne izbire na ploščah ni pogosto posluževala. Najbližje tokratni plošči je album iz leta 2010, Fearless Love, ki je bil tudi bolj komercialno usmerjen in je ciljal na širšo bazo poslušalcev. Te je dejansko pridobila, plošča se je dobro prodajala. To za vmesni album, leta 2012 izdan 4th Street Feeling, ne moremo reči. Je pa bil ta bolj všeč njenim dolgoletnim poslušalcem. Kot večina njenih albumov je bil ta bolj na strani roots rocka, ki izhaja iz folk, blues in kantri glasbe. Kritiško je bil dobro sprejet, a prodajal se ni najbolje. Morda v tem grmu tiči zajec za smer, ki jo je tu ubrala s povsem novo ekipo. Če ne drugega, ji je potrebno čestitati za pogum. Nekatere ideje funkcionirajo bolje, druge manj. Pesem Monster je primer rockovsega komada, kje se tudi vsi obstranski zvoki, orglice, zopet močni bobni, združijo v smiselno celoto.  Enako velja za A Little Bit Of Me.  Take My Number je namočnejša pesem. Izhaja iz njene domače, pop rockovske kantavtorske pozicije, s spevnim refrenom. Kitare, bobni za ozadje in glas so pač pri Melissi največkrat dovolj. Več je hitro nepotrebno zvokovna navlaka, ki se je pogosto ‘znebi’ pri živih nastopih, ko pesmi mnogokrat dobijo drugačno obliko.

Na radiu Val 202 je bilo konec lanskega leta moč slišati, da v sklopu evropske turneje prihodnje leto prihaja tudi v Slovenijo. Ali je bila informacija resnična ali ne, bomo še videli. Ker pa  glasbeno znanje in prezenca Melissa Etheridge pride najbolj do izraza prav v odličnih živih nastopih, po katerih je znana, upam da se to res zgodi.  V poslušanje do takrat, priporočam raje kakšno drugo njeno ploščo, kateri bolj pritiče naslov “This is M.E.”

Polona Černič

Povezani članki: