Lolita: Uantauantauantanara

Lolita: Uantauantauantanara

ZARŠ, 2014

Težko je najti besedo, še težje več njih, ki bi opisale novi album Lolite, vokalno-instrumentalne zasedbe, ki deluje že vse od leta 1987. Kot ena od vej drevesa, imenovanega alterscena, je tudi Lolita v 80-ih letih minulega stoletja sodelovala pri razvoju mladojazzovske scene. Ustanovili so jo saksofonist Primož Simončič in basist Iztok Vidmar, danes edina prvotna člana skupine, ter bobnar Blaž Grm. Prvo kaseto so izdali dve leti kasneje in odtlej sodelovali z mnogimi predstavniki glasbene, likovne, plesne, filmske in gledališke umetnosti.

V lanskem letu so po 27-ih letih delovanja izdali trinajsti album nenavadnega naslova Uantauantauantanara. Tokratna zasedba poleg že omenjenih “glavnih protagonistov” vključuje še njihovega dolgoletnega sopotnika iz drugih zazedb, klaviaturista in saksofonista Lada Jakšo, in violinista Matjaža Sekneta, ki je v preteklosti že sodeloval z njimi, ter bobnarja Uroša Srpčiča in vokalistko Nežo Trobec. Pravijo, da lahko tako Lolito kot njen novi album še vedno najbolje opredelimo s skovanko “HiEnergy Turbo Porno Minimal SugarFree Pop Funky Overdrive Ethno Brootaal HardGroove NuJazz Band”. Zapleteno. A kljub temu bi dodala še vsaj smisel za humor, izvirnost in ciničnost, morda celo težnjo k parodiji. Seveda s tem apeliram na eno od skladb, ki je naslovljena kot Recesijskaa in traja natanko 0.00. Čeprav material na Uantauantauantanara nekoliko odstopa od dosedanjega dela Lolite, hkrati ohranja njeno zvočno prepoznavnost. Kar je pravzaprav odlika dobrih skupin. Kot vedno tudi tokrat združujejo celo paleto glasbenih žanrov. Skladbe bazirajo na jazzovski tradiciji, a le-to združujejo z rockom, punkom, fusionom, šansonom in še čim, kar bi vse lahko preprosto povzeli v: eksperimentalno glasbo. Nekaj že znanih tem so predelali ponovno, a najsi bodo skladbe nove ali stare temeljijo na skupinski improvizaciji. Dnevna … je nekoliko bolj plesno obarvana, Luna čuteča in polna izmakljivosti ter hrepenenja, medtem ko Saxalona predstavlja dialog saksofonov. A naslovna, Uantauantauantanara, nekako najbolje povzame celotno dogajanje na albumu, globoko prepredenem s progresijo in predvsem psihadelijo.

Gre za navidez preprosto glasbo, ki šele z vsakim vnovičnim poslušanjem razkrije svojo kompleksnost. Ki nenehoma narašča in se umirja. Melodične linije marsikdaj zaidejo v atonalnost, vendar izvirajo v večplastnosti. Ta bazira na basu in bobnih, na katerih Primož Simončič in Lado Jakša gradita osrednje glasbeno dogajanje. Kdaj tudi Matjaž Sekne, čeprav se ves čas zdi, da ta ostaja nekje na obrobju. Med vse te – ali celo nad te – se povzpne Neža Trobec, ki eksperimentalnost, improvizacijo in psihadelijo še dodatno poudari. Zanimivo je, da instrumentalno podlago nadgradi z brezbesednim vokaliziranjem, kričanjem in izražanjem raznolikih občutij ter drugih efektov, in ne z interpretiranjem besedil. Izjema je čustvena Luna, precej bolj sorodna skladbi Belo črno, s katero se je leta 2012 predstavila na Festivalu slovenskega šansona.

Težko bi torej trdili, da gre za instrumentalno-vokalno skupino, saj Trobčeva svoj glas prej uporablja kot še en instrument, s katerim se igra in raziskuje. Psihadeličnost znova poudarjajo ponavljajoči se odseki, bistven del skladb, vendar ta “kroženja” prekinjajo trenutki virtuoznosti. Kaj nam torej Uantauantauantanara sporoča, je v prvi vrsti odvisno od poslušalca samega. A v vsem tem je nekaj magičnega, nekaj že izgubljenega. Kanec spomina na velika imena jazzovske glasbe, kot so Sun Ra ali Archie Shepp, čeprav vse skupaj ostaja nedorečeno. Vendar je nekaj gotovo. Lolita ponuja nekoliko zasanjana, mračna, na trenutke celo tesnobna občutja. Ponuja svobodnost.

Album Uantauantauantanara zasedbe Lolita lahko kupite TUKAJ, priporočamo pa vam tudi obisk koncerta, ki bo v torek, 13. januarja v Klubu Cankarjevega doma v sklopu ciklusa koncertov Cankarjevi torki.

 

Nina Novak

Povezani članki:

Značke: