Backstage – Zaodrje: Iskreno V.

BACKSTAGE (SI): »ipi«, 2015: Kapa rec., Channel Zero

Nekako težje je in hkrati kar malce nehvaležno, tole operiranje med privatnim in javnim, pa čeprav ga ne bi zamenjal za nič na svetu, po drugi strani tega hecnega dvostranskega mostu preizkušnje se pot zopet razširi in je vse skupaj bolj razbremenjujoče, in ko steče in se začne stekati, postane prav enostavno; pa ne govorim samo o popitem pivu …

Opravljati pogovor z zdaj že znanimi znanci in dobrimi prijatelji, poleg še soobstajati v formalnih okvirih prijetne obveznosti, predhodna priprava je (še kar) smiselna in, seveda, ima dotična zadeva svoje pozitivne in negativne lastnosti, statistike ne bi računal ali drugače, grafične tortice na tem mestu pač ne bo, je ni.
Tudi ustrezna razločitev z barvnim izsekom manjka? Ne bo je … Kakršnakoli pptx predstavitev, upam si trditi, neužitna, in še virtualna slaščica povrhu? Ne.

Včasih (se) je lažje v zadevo spustiti malo na pamet.

Ljubljanski kvartet melodičnega pankorokovskega značaja Backstage, sedaj v delovanju že od 2001, je bogatejši za en studijski izdelek. Svoj peti album so na dan obiskanega koncerta uradno tudi izdali pri zgoraj omenjeni založbi. Ipi, kakor so ga kratkomalo poimenovali fantje, je glede na naš čas kar pravšnji: je enostaven, zadostuje svojemu namenu, kar stvaren bi lahko trdili. Deluje, kakor  mora in zna: pasozategujoče, ne preveč izstopajoče, mogoče pa je tako ime naslovnemu pujsku, vsekakor izgleda zadovolj(e)no in srečno. V začetku sem moral malo razbremeniti atmosfero, takoj ko sem začutil rahlo tresavico v njihovih glasovih pri uvodnem pozdravu. Predlagal sem, da se še držimo maloprej neobremenjenega čvekanja, in uspelo mi je. Sicer narahlo smrdeče, podelano, a zagrizli s(m)o v vabo,  in to kot čisto pravi bend – izbruhnil je glasen val krohota in ta je že primaknil  nov doživljaj. Ob zvoku, značilnem za odprtje pločevinke neznane vsebine, je bobnar Luka Virens podregnil v pevca/basista Mitja Uhana, kdaj je ta sploh imel zadnje spolne odnose? Otročje, bi se strinjal, a kdor pozna vsaj že omenjeno polovico te unikatne slovenske muzikalno-zajebantske tvorbe, ve, da je treba otroka v sebi obdržati in ga včasih tudi poslušati:  

Mitja: Decembra, 31. …

Andrej Ogris: Lansk’ let’, hahaha!

Luka Virens: Letos ga ni še n’č putopu!

M.: Predn’ je raketa vrtela, s’m js’ že vse roke pužgau, hahaha…  

A. je hitro prepoznal asociativno sorazmerje in sklenil:

No, sej to’k hitr’ k’t rakete, je b’lo pa tud’ tebe kon’c, hehe.

Sliši se glasno odobravanje in vidi prikimavanje sogovornika, ki ne sliši na ime Mičo in vpraša, še kar resno:

Smo že  prekin’l’, a’ ne?

Naj vam namignem še nekaj, četrtega člana glasbene štiriperesne deteljice ni bilo zaradi resnih in odraslih zadev, torej očetovstvo ter služba. Kitarist in spremljevalni vokalist Tomaž Pišlar sodi k Andreju Ogrisu, pa ne po lokacijski ali kakšni drugi logiki, marveč sta s podobnimi vlogami v glasbeno skupino oba prišla veliko kasneje kot omenjeni starosti žabarsko banditskega dela skupine; vsekakor se kitarskovokalni tandem slišno dobro dopolnjuje in s tem tudi krepča Mitjevo glavno vokalno in basovsko linijo.

Za tovrstno glasbo so značilni tudi frekventni spremljevalni vokali, ki dodatno suverenizirajo samo melodičnost izraza, Luka pa je marljiv bobnar, ki (slišno) vadi. Vadeči bobnar? To obstaja? Očitno že vsaj dvakratdesetinveč let. No, pod material se na koncu podpiše še sam, ga obenem tudi zaobkroži in ritmično konkretizira; in peti album, kajpada, vse to tudi dokazuje.

Zdi se, da bi lahko šlo v neskončnost, pa posnamemo dobre pol ure, pogovor steče … Mičo se ob uvidu šale o osebnonovoletni suši zamisli, na drugi strani pa se zabavata ostala dva … Ta bosta že vedela za klasično medsebojno pod- in nadjebavanje, sicer odraslih in odgovornih ljudi.

V en glas, bi se lahko reklo, so z glasnim in predvsem, iskrenim krohotom pospremili uvodno oralno razdevičenje v sproščen pogovor; značilno za ljubljansko-koroško-dolenjski četverček (minus odrasel in resen član skupine), ki se je poimenoval, kakopak, kar po vadbenem prostoru, katerega primarna vloga je bila v uporabi zaodrskega prostora.

O posebnosti novega albuma, bi mi znal kaj več povedati najstarejši član omenjene medobmočne triade, Luka V., a je potunkal svojega koroškega rojaka, kitarista in občasnega spremljevalnega vokalista, Andreja Ogrisa, ki se navkljub zafrkavanju v glavo tipa Kako si ti doživljal proces snemanja petega albuma na senčni strani Alp, ipd., drži prav ponosno slovensko koroško, in odgovarja, sicer na vprašanje bolj ne, a poda vprašalno :

A’ veš kaj je najlepš’ na Sloveniji?

Delam se, da ne vem odgovora …

Pogled na Avstrijo, haha, me preseneti in doda, da če gledaš proti Jesenicam … heh.

Vsak po svoje, si mislim …

In kako da se je imel fino na snemanju in da so vse posneli, predvsem pa poudari, da so toliko manj spili kot zadnjič (predvidevam, da na zadnjem snemanju), kar tudi pozdravljam in se v trenutku, ko mi Virči, kakor ga ljubkovalno kličejo bližnji, prizna, da spije premalo vode na dan (1 L), tudi oba strinjava.

Do sedaj še ni bilo odgovora na zastavljeno vprašanje …

Luka razlagalno krene s šumečimi tabletami, pa še malo razpravljamo o kancerogenosti tovrstnih pilul, nakar že malo namignem, da bi pa počasi vseeno rad poizvedel kaj več o novem izdelku, takrat se Uhan odloči, da bo resen vsaj v naslednjih dveh trditvah:

MU: … (A)mpak kar se pa »Ipija« tiče, pa smo se odločil’, da posnamemo štiri nove avtorske komade in eno znano priredbico od Pop Designov, sicer so jim ga pa baje Agropop spizdil’.

Ker podatka o priredbi prej nisem zasledil, sem ga povprašal po naslovu pesmi (t. j. Himna mladosti), prirejen je sicer v dobro utečeni backstageovski maniri:

Smo posnel’ ta komad, k’ smo ugotovil’, da je to ena taka pesm’ca, k’ je z’ primerna za današnje čase …

Pravo kvaliteto pa, po Virensovem zatrjevanju, kaže prav besedilo. Mičo je že pri fami o cenejših produktih včasih in danes, v primerjanju dobrin (printer proti CD playerju) tu in tam, v sosednji Avstriji, v Italiji, na Madžarskem, ko ga moram spet sklatiti z domišljijskega oblačka.

 Kje ste posneli EP?

Mitja se v trenutku zdrzne in zresni, začne: Album smo posnel’ v hosti pred Zalogom, t’m prot’ Začji Dobravi

Po znanem mi  prostoru ga vprašam, če je to kurilnica?

M: Jaa, v kuril’nci pr’ Dančitu!

Po kratkem ekskurzu privatne narave, izdam lahko le, da smo se dregnili ob Dančija in njegove posebnosti, sicer ne vem zakaj, jih vseeno moram hitro spraviti nazaj na prava pota pogovora.

Koliko časa ste snemali »Ipi«? 

Dobrovoljni Luka se sprašuje o pomenu vprašanja: Kaj zdej to pomen’? Ko’k’ cajta smo rab’l’, da smo nar’dil’ teh šest komadov al kuga?

Točno tako …

L: Kdaj je bil ‘Independent’ (op. p. prejšnji album)? December, 2010? No, 2011, 2012 … (krajši preračun …)

Vskoči Mičo: Dobra tri leta!

 L: Tri leta. Dobra tri leta. Nar’dil’ smo jih več, sam’ smo obdržal’ sam’ ‘tanadpovprečne’.

Hitro … naslednje vprašanje … si mislim … o novem videospotu.

Še verjamete v nove videospote?

A: Pol pol.

L: Gledano z neke resne plati … Pr’ spotu mora bit’ t’ko … Kako to vid’m … Spot more bit’ dejansko hud, ne? Hud spot, če ti mal’ snemaš t’le, ne, t’ko brezvezne stvari, mora bit’ neka huda energija, nek’ ‘vajb’ mor’š sam’ga benda dojet’, da če druz’ga ne, da frendi, k’ puznajo l’di iz benda, rečejo, to’j’to, to so oni, če pa hoč’š za neko šeršo publiko, da bi ti t’m neki dejansko pršou na oglede na temu ‘jutjubu’ … K’ zdej to, to se sam’ še to mer’ …

Pa je to prav? Kaj si vsi trije mislite o (zdaj že utečeni) novi lansirni obliki glasbe (op. p. YouTube)?

L: Ne. Osebno, osebno jst misl’m, da bi mogla glasba nastajat’ dejansko iz srca in da vsak nar’di tist’ k’ se n’emu zdi najbolš’ in kar najbol’ igra, pa tut če so to sam’ trije akordi, pa se mu vsi v glavo smejijo, pa nima to veze …

Ali pa dva? Eden? Pol akorda? Saj je vseeno …

L: Sej to, to, če se to n’emu zdi, bo to zihr uredu izpadl’ … Naslednja varianta tega vsega je pa ta, da so ‘lajv’ špili un’ taprav’ pokazatelj benda. Če je bend hud – ok, to je spet moje staromodno gledanje –, če je bend hud gre od ust do ust …

Star si? Koliko?

L: St’r sem, k’ kurba! 38 let, jebiga. Bil sem dva dni nazaj. Takr’t k’ Elvis Priesley … yeeeeah! (naveličano)

Hitro odmrmram prvi del znane rojstnodnevne … Da se vrneva nazaj na …?

L: V glavnem … Zdej si me zjebu s tem …

Haahahahaha …

L: Da se mi zdi, da gre od ust do ust, in da tak bend ‘ma dejansko pol polne špile. Ti maš loh ne vem kakš’n PR, da so ti mamo pokavsal, da hod’š s Salome, (op. p. znani transeksualec)

Seveda, mislim, da je ta preinformacija pre… Ti mogoče, Andrej?

A: Da si hud, če maš 100.000 ogledov?

Točno to, kaj si misliš o tem?

A: Ja, to je slabo, fora je v tem, ti mor’š ‘met hude babe u spotu, a’ ne al’ paa (bliskovit premislek)… ja, sej, to je to. Če ‘maš to, boš  ‘mel oglede …

M: Al’ ‘maš pa nekega režiserja z nekim imenom, folk b’l’ spot gleda zarad’ režiserja kot zarad’ benda. Ampak kot zanimivost naj povem, da smo se mi …

L: Mičo ne tež’!

Mitja rutinirano nadaljuje: … smo se mi v sodelovanju s studijskim mojstrom Dančijem zmenil’, da se pr’druž’mo temu boju proti autotuneu (op. p. glasovni samouglaševalec) in naša cela plata vokalov  je brez tega sranja, t’ko da vse kar boste slišal’,  smo mi, n’č ni popravl’en ‘…

L: Fušani kot psi, radostno nadaljuje 38-letni bobnar .

M: Fuši so avtohtoni …?

L: Ja.

A: Hu-h Hu-h! (po beavisovsko)

M: … zraven pa boste lahko slišali prdec po kranjski klobasi, te avtohtonosti nismo hot’l’ izrezat’, tko da stvar je pristna, sicer se ve, da nekateri inštrumenti so nasneti ampak, ko poslušaš ta posnetek,  jst kot član benda dobim občutek, k’ da s’m na vaji, čut’š neko avtentičnost zvoka, kitar in bobnov, vokala.

Surovo?

M in L: Tako.

A: Tko k un je reku,…

Tko k je un reku, besedni red, si zamrmram, sej vem, obsedenost je …

 … na CD-ju od »mambotov«. Loh mi daš CD, ampak t’m so vsi dobri, jst te mor’m vid’t v živo, pol bomo pa vidl’ …

Mitja in Luka se zopet strinjata.

No, in kaj je vaš izdelek po poreklu, EP?

L: Da. Moje osebno mnenje je, da bol’š’ – te bendi novodobni, če kake založbe zahtevajo 40, 45 min, pol raj’ 13 komadov posnamejo, od tega so trije komadi, k’ bojo kakor kol’ pomembni, ostalo je pa sam šit. K’ s’m jst poslušu stare plate al’ pa kasete k’t smrkav’c, sm jih poslušu cele, me ni noben komad zmotu, zdej je to, da daješ naprej, drugo pa je da vsi danes nimamo tol’k’ cajta –, da se raj’ lot’š šest komadov pa jih nar’diš, recimo stoprocentno, kok’r da reč’š, lej sej je vseen’, ta komad itak ne bo singl…

Ravno to, potem EP je neka odrazna oblika današnjega pasezategujočega časa?

Vsi: Ubistvu je.

M: Če ne gre za profesional’n bend, je itak težko pr’čak’v’t’, da bo v istem času naredu isto komadov kot nekdo, k’ se s tem ukvarja za kruh, torej od tega živi. Mogoče je bolš’ svojo energijo usmer’t’ v m’n’ komadov in jih narest’ stoprocentno, kvalitetno, kok’r da greš na količino in ne pride do kvalitetn’ga preskoka. Ker dejansko to kar smo mi posnel’, stojimo za tem, če bi pa posnel’ še vse tiste komade k’ so na pou nar’jeni, bi pa na konc’ rekl’ »ma’ jebeš to plato, zakwa smo šli sploh snemat?« …

L: Zdej upam, da na’ujo vsi rekl’, da je to shit, hehe!

M: T’ko k’ se ne mor’š naenkrat posvetit’ 12 otrokom, se je težko posvetit’ 12 komadom naenkrat, sploh kadar je dnevno služba, Tomaž ima 2 otroka … Seveda pa to ne pomeni, da od n’s ne mor’š n’kol več pr’čakov’t LP-ja (op. p. dolgometražni album, longplejka) .

Seveda … in da zdaj obdelamo teh šest komadov … V čem so si različni, v čem podobni’? V čem morda manj ustrezajo?

A: Tlele pr’ tej plati boste pa res slišal’, da je vsak komad čis’ dr’gač’n. Vsak je ubistvu naredu svoj komad, dejansko se ful razlikujejo od zgradbe do tempa …

Tempo, ja, tempo me zanima … Mogoče bobnar?

L: Pizda, ne vem, če se kej razlikuje … Ubistvu t’ko k’ bi n’š prjatu iz preteklosti reku: »Kwa je Virči, a ste spet posnel’ tufpaf  tutufpaf , npr., (op. skupni prijatelj, t. j. Jan Pečar), ampak to je itak nek’ ‘trejdmark’ tega pank-roka iz 90-ih, torej po domač’, tufpaf tutufpaf, če upoštevam bobnarsko govorico.

In to me najbolj fascinira, v tem ste perfektni, unikatni, to ste obdržali … Obožujem to foro, da obdržiš neko svojo idejo od začetka in ne jebeš …

M: Mi smo se že odločili doug’ časa nazaj, da je pank-rok naša gonilna sila, da je to tisto, kar nas v težkih momentih potegne iz globočin vode …

Deprofundis?

M: Na plano, iz deprofundisa, tako … Če so Ramones lahko uspel’ s tremi akordi, k’ jih niso znal igr’t’, pa je b’lo za njimi ful enih bendov …

Lahko pa še vi z dvema, kajne …

A in L: Hahahahaha …

M: K’ so probal tri akorde igr’t, pa jim ni uspel … Mi znamo unih 4-5 akordov odigr’t’ …

A in L: Ne pretiravat …

M se ne da: …  ne slepimo se s tem, da smo glasbenki svetovn’ga kova, to kar igramo, v tem uživamo, mi za tem stojimo, ne prav’mo, da smo 3G kitaristi (op. znani kitarski trio), da sem jst basist, k’ bi lah’ nadomestil basista Living Colour al’ RHCP (o. dotična benda devetdesetih let prej. stol.), če pa komu ni všeč … to, kar znamo, iz tega izvlečemo maksimum.

Seveda, in to vpliva tudi na mlajše. Dajete izročilo naprej … Zmeraj, se mi zdi, da delaš za mlajše, sam sem zmeraj poslušal glasbo retrospektivno, torej … Povej, koliko imate še tega oboževalstva? Saj veš, kaj mislim?

L: Jah, to bomo vidl čez ene dve ure …

Ali dve uri (obsesivno-kompulzivno)?

L: Ja, hehe …

M: Jst to najb’l’ vid’m pr’ frendih, k’ so poslušal’ pankrok, dons ‘majo že otroke … Pač spet so začel v’n hod’t’, z našo glasbo se vračajo v mladost, se počut’jo mlajše, opažam, da je vedno več folka, k’ se vrača na naše špile …

Ali je to tržna niša?

M: Bi reku, da je, vračajo se v mladost in podoživl’ajo najlepše trenutke svoj’ga  življenja …

Ali so revivali nujni? Da ni nekega novega trenda v glasbi?

A: Težko rečem … Jst sm zmer’ poslušu glasbo, k’ je men’ sedla, ska in pank-rok. Tut pr’ Backstage s’m hotu igr’t to, kar že oni igrajo, tut moji avstrijski kolegi prav’jo, da jim je res kul, k’ se res nismo n’kol’ spremenil’ …

Tru ste, bi metalci rekli? Pa ti Luka?

L: Kar se tiče trendov, jst osebno misl’m, da je kul, da bendi obstajajo, mi smo zmeri b’li isti, sam’ naslovi so se menjal’, hehe … Tko k’ smo rekl’, v nekem časovnem obdobju odrasteš, več ali manj spiješ, kok’rkol’, in je to v glasbi tud’ opazno … Če bend to zašteka, zdej se pa mor’mo spremenit’, in če je to ‘fen’ zašteku ni važn’ pol, prej je b’lo bolš’ ampak, zdej je pa tut dobr’ … Rec’mo AFI (op. p. kalifornijski bend omenjenega žanra) … od »oldskula« do …

 

Saj sva oba oboževalca albuma The Art Of Drowning (op. p. starejši album obravnavajočega izvajalca) pa do … potem je pa že konec?

M: Rec’mo Miss Murder (op. p. kasnejša plata benda), to je t’ko k’ da bi drug’ bend poslušu, energija je nekak’ obstala, ko gledaš vse skupi ‘maš občutek, da fantje verjamejo in to je ta ‘revival’. Če ima bend kaj za povedat’, to je pozitivna stvar, če tega nimaš, je vse skupi brez veze, kak’i bendi se vračajo samo na podlagi stare slave, zarad’ d’narja, to je bedno …

To je umetnost, kaj ni?

L: Sigurno.

M: Če bend nima n’č za puvedat’, je vse sk’p’ brez veze, n’č se še ni ‘na silo’ dobr’ nar’dil’, t’ko tut pr’ bendih ne …

In da se malo dregnem ob vaše ime, za razliko od danes bolj krvoločnih in apokaliptičnih imen, je vaše, spet, prav iskreno, vi ste bend z imenom Backstage, ki vadi v zaodrju?

L: Vse izvira iz un’ga plakata, k smo ga prej gledal (op. p.: gre za ljubljansko-festivalni plakat iz konca 90. let, na katerem so skupine Reflex, Backstage, SCAD, Lost In The Crowd …). Pr’nori Kaja (o. Gala hala) do n’s in prav’, da igramo že čez en teden, mi pa brez imena, in se pogledamo, rečemo kwa č’mo bit’, bod’mo k’r ‘Backstage’, k’ t’le vad’mo, pa se nas nau’ itak noben spomnu, pa bomo spremenil’, pa itak nismo…

Po prostoru odmeva čista radost in ti trenutki bi lahko trajali večno.

Meni se zdi, da se je poslušalstvo na splošno, brez zamere, podebiliziralo?

A: Neki k’ mi tut ni jasn’. Tista fora: ‘hej, mi igramo z našim bendom, a prid’š’, pa se izgovori: ‘to sm jst puslušu v osnovni šoli’, pa zakaj ne b’ šou? Ti si glih v časih, k’ si se razvil, v ‘teenage’ časih, k’ te je sigurn’ usmer’l’ v neko življenjsko pot, poslušu to musko (deset, petnajst let naza)j, zakaj ne b’ šu zdej? Resno, ne razumem.

To ni odraslo od tebe … Ultradebilno.

L: Ultra neodraslo, hehe. Dejansko se eni to’k’ spremenijo, da doma džez poslušajo in to je to, kok’r komu paše, res, če ‘maš pa prepreko v glavi … to je t’ko, k’ da b reku: ‘s to babo pa jst na’um hodu,  zato k’ so pa frendi rekl’, da debele babe so pa ‘bad’, to smo v srednji skos delal, priznava še ne štiridesetletni tolkalec … Zakaj ne bi šu? Kwa pa ti veš, kwa men’ dogaja?

M: Kulturni šok sem doživu, k’ so me frendi na Finskem povabil na Iron Maiden, in t’m ‘maš od 7-80 plus (op. let), od kravatarjev do hc metalcev, tamalih; folk so nosil’ v’n mrtvo pijane pred prvim bendom, k’ so dejansko pr’šli žurat in so se ‘mel najbol’ v svojem življenju … T’m s’m se nauču, če ti v neki verjam’š, če že od mejhn’ga temu slediš, vedno ostane del tebe, stvar človeka pa je, a’ se boš obremenjeval s tem, kwa folk prav’ al’ pa družba, al’ pa biu zvest svoj’mu, k’ mu slediš že od otroštva … Men’ recimo ful pomen’, da ‘mam ene bende sam’ doma (op. p. njihove plate), pa da škatl’co vidm, sam’ to’k’, da vem, kwa s’m poslušu, k’ s’m odrašču … recimo Millencollin, Life on a plate …

To bi jaz pustil pri miru na tvojem mestu …

Radost ne jenja odmevati … Sprašujemo se o smotru rokenrola, medtem ko Mičo ne neha naštevati bendov, se Andrej še zmeraj sprašuje o tem, kako to, da ‘bolj zreli’ vrstniki nočejo na koncert, s starejšim občanom Virčijem zapadeva v pogovor o švedski založbi Burning Hearts, sprašujemo se o marsičem, Andrej sklene, da bi se v manj kot letu postaral, osivel, če ne bi bil v bendu, Luka nadaljuje in sklene, da vsi v bendu pridejo dati ven negativno energijo, ki se nabere čez dan, vsi ostajajo iskreni, kar, roko na srce, danes ni pogostost, Mičo se najde tudi na novem ovitku, prejšnjega oceni z le posredno navzočnostjo. Luka razmišlja dalje, da je to tako kot včasih, ko so stari fotri imeli delavnice, in pritrjuje, da so obrtniki nekega načina, Mičo zopet pogreša močne frontmene iz 90-ih … ko zaključim z vprašanjem:

Koliko važno je sporočilo v glasbi?

M: Trenutno se sama glasba oddaljuje od sebe, vse je samo še propagandno sporočilo, politika, kot v 70-ih  – to mi gre pošteno na kurac. Pišeš za ‘fene’, ne pa kaj mor’š vol’t’, jest’, … Delamo zato, da kdo lahko uživa ob poslušanju al’ pa pač ne.

Nobene težke filozofije, pa vendarle … Najlepša hvala, Backstage!

Robert Šercer

Povezani članki:

Značke: