Ace Frehley – Space Invader

 (E1 Music, 2014)

Po seriji treh bombastičnih turnej originalne zasedbe, katere združitev je leta 1996 sprožil album Kiss Unplugged, je v njej kmalu spet zavreščalo. Nekdanji in za marsikaterega oboževalca edini pravi Vesoljec je leta 2003 zopet zapustil band. Po nekajletnem koncertiranju širom sveta je Ace Frehley zopet stopil v studio in posnel ploščo Anomaly. Čeprav so bili številni skeptiki mnenja, da so leta pivskih pohodov, uničevanja hotelskih sob … življenja skladbe Rock And Roll All Nite terjala svoj davek, temu ni bilo tako. S strani oboževalcev (presenetljivo pa tudi s strani kritikov) dobro sprejet album odlično dokazuje, da gospod Frehley še ni rekel zadnje besede. Po petih letih se nekdanji poljubček vrača s ploščo, ki naj bi zasenčila postzdružitvene plošče njegove nekdanje skupine. Pa je temu res tako, je album Space Invader resnično boljši kot Sonic Boom ali Monster?

Z divjimi »acevskimi« rifi prepojena istoimenska otvoritev naznanja, da je pred nami še pestro glasbeno potovanje. Energična Space Invader dokazuje, da snemanje v puščavskem kalifornijskem mestecu Turlock le ni bilo napačno, saj je bil avtor tako (sodeč po njegovih besedah) »prisiljen«, da se ukvarja zgolj s snemanjem plošče. Hitro pozabljivemu, edinemu uradnemu singlu Gimme A Feelin in za odtenek boljšemu I Wanna Hold You sledi Change. Temačni rifi, prepojeni z elementi zgodnjih Kiss in Frehleyjeve solo Frehley’s Comet, v kombinaciji z dodelanimi spremljevalnimi vokali namreč še dolgo odmevajo v našem spominu. Igriva, a v valove povprečnosti ujeta Immortal Pleasures, je zopet ena od tistih. Pesem ima morda potencial pesmi iz časov albuma Rock And Roll Over, a slednjim ne sega niti do kolen. Inside the Vortex predstavlja nekakšen izlet v preteklost, saj se njena glavna melodija zelo približa zlati eri skupine Kiss, a nas z nekoliko nedodelanimi spremljevalnimi vokali jasno opomni, da je teh časov že davno konec. What Every Girl Wants nasledi vesoljska Past the Milky Way, ki v primerjavi s preostankom plošče deluje naravnost odlično. Reckless predstavlja nekaj, za kar bi bilo bolje, da bi ostalo v arhivu. Podobne usode je deležna tudi priredba legendarne The Joker, ki dokazuje, da je bil uspeh New York Groove (še ena priredba) prej naključje kot talent. Album zaključi instrumentalna The Starship.

Plošča sama po sebi ne predstavlja kakšnega novega mejnika Aceove kariere, ampak zgolj za nekakšen nostalgičen izlet v preteklost. Izvrstni kitarski vložki jasno pričajo, da Ace še vedno ima tisto, kar ga je postavilo ob bok kitarskih bogov, a kaj ko album ni instrumentalen ali pa vsaj delno odpet s strani koga drugega (kot na primer plošča Trouble Walkin’). Po nekajkratnem poslušanju plošče je odgovor na uvodno vprašanje preprost, Space Invader je kljub vsem svojim pomanjkljivostim še vedno boljši. Kiss so namreč z leti postali glasbeni stroj, ki je za denar pripravljen storiti vse, Ace pa nekako še vedno sledi svojim sanjam, biti rock zvezdnik v pravem pomenu besede.

Nejc Zupančič

Povezani članki:

Značke: ,