»Toliko je lepih stvari, ki jih lahko počnemo skupaj« – Legendarni brazilski glasbenik Chico César po desetih letih spet na evropski turneji

Chico César

Po desetih letih nas bo v okviru svoje turneje v Evropi ponovno obiskal Chico César, svetovno znani, občudovani in mnogokrat nagrajeni pesnik in glasbenik iz brazilske zvezne države Paraiba, ki ga bomo imeli 22. januarja, le nekaj dni pred njegovim enainpetdesetim rojstnim dnem, priložnost videti tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Mali velikan, ki poje o sončnicah, žalostnih filmih in Nelsonu Mandeli

Chica Césarja njegovi poslušalci zaradi njegovega izjemnega ustvarjalnega talenta, ki se skriva v majhni, a nadvse karizmatični telesni podobi, ljubkovalno kličejo Mali velikan. Njegova glasba je očarljiva na svoj poseben način, ki poslušalca zaobjame in zaziba kot lahkoten poletni vetrič. Z iskrivimi besedili in toplimi, čutnimi ritmi, v katerih je čutiti karnevalsko razigranost brazilskega severovzhoda, s seboj od daleč prinaša čudovit domišljijski svet vabljivo nežnih in zasanjanih pesniških podob, ki imajo v sebi toliko življenja, da je ob njih nemogoče ostati hladen. Z neverjetno senzibilnostjo in prisrčno iskrenostjo mu z vsako pesmijo znova uspe naslikati in pričarati barvite podobe in sladko otožne prizore, pa najsi prepeva o sončnicah, ljubezenski nostalgiji, afriških bobnih, cvetnih lističih, žalostnem filmu, črnem nebu, utopiji, Nelsonu Mandeli ali svoji ljubljeni deželi Paraibi.

Obkrožen z glasbo

Francisco César Gonçalves, množicam bolj poznan kot Chico César, prihaja s severovzhoda Brazilije, enega najrevnejših, a kulturno izjemno slikovitih predelov države, kjer glasba prežema življenje ljudi na vsakem koraku. Danes izjemno priljubljeni in uveljavljeni pevec priznava, da se mu je kot dečku, ki je pri osmih letih že delal v trgovini plošč v svojem rodnem okraju Catolé do Rocha, srečanje z glasbo kot komercialnim produktom sprva zdelo nadvse nenavadno. Navajen pesmi in melodij, ki so se prenašale iz roda v rod, in tistih, ki so doma, na poljih, trgih in ulicah nastajale spontano in spremljale ljudi ob vsakodnevnih opravilih, je bil presenečen, ko je ugotovil, da ljudje glasbo tudi prodajajo, za njo plačujejo ter se celo zanimajo za povsem določene izvajalce. Po lastnih besedah ga je ta izkušnja soočenja dveh perspektiv odnosa do glasbe fascinirala in že zgodaj vplivala na njegovo razumevanje ljudi in vloge umetnika.

Duša nima barve

Druga izkušnja, ki ga je po lastnih besedah intimno zaznamovala, je povezana z vprašanjem rasne identitete in diskriminacije, o čemer govori v pesmih, kot so Mama Africa, »Respeitem meus cabelos, brancos« (»Spoštujte moje lase, belci«) in »Alma não tem cor« ali »Duša nima barve.« Zavest o družbeni neenakosti povezani z barvo kože ga je spremljala ves čas odraščanja, še posebej kruto pa ji je bil neposredno izpostavljen, ko je bil kot mlad fant žrtev napada policista v civilu. Ob poskusu prijave dejanja na lokalni policijski postaji je bil s strani policistov še aretiran in brutalno pretepen, na silo so mu pobrili sicer bujne skodrane lase in ga potapljali v kad ledene vode. A tiste izmed njegovih pesmi, ki se ukvarjajo s črnsko tematiko, so kljub temu vesele, radožive in prekipevajoče od energije, saj je sam za svoje afriške korenine hvaležen in jih doživlja kot osvobajajoč potencial. V njih je našel pomemben element svoje glasbene identitete, brez katerega si danes njegove mavrične glasbene govorice niti ne bi mogli predstavljati. Chico César pravi, da se že od nekdaj bolj kot na ločevanje in razlike med ljudmi tako v svoji glasbi kot življenju veliko raje osredotoča na ljubezen, ki je njegov večni navdih. Ljubezen je zanj instrument upanja, harmonije in lepote: »Vse moje pesmi so pesmi ljubezni. Toliko je lepih stvari, ki jih lahko počnemo skupaj.« Morda je ravno ta stalno prisotni ljubeči podton v njegovi glasbi tisto, kar ji dodaja neko posebno čarobnost in zaradi česar lahko včasih v zvezi z njo slišimo komentarje kot je ta, ki ga je neka poslušalka zapisala pod njegovim posnetkom na internetu: »Chico, ob tvoji glasbi se stopim kot sneg na vulkanu.«

Chico César je s svojo energijo osvojil občinstva po vsem svetu

Od lokalnih nastopov do svetovnih odrov

Pri šestnajstih letih je ta nenavadno karizmatični brazilski zvezdnik, ki si je že od otroških let želel postati del lokalne glasbene scene in stati na istih odrih kot takrat priljubljeni glasbeniki, s svojo skupino Grupo Ferradura že osvajal nagrade na lokalnih glasbenih festivalih.

Grupo Ferradura

Ob študiju novinarstva na univerzi se je nato v sedemdesetih letih pridružil eksperimentalni skupini Grupo Jaguaribe Carne, ki se je na način kulturne gverile soočala z brazilsko vojaško diktaturo in v obdobju stroge cenzure eksperimentirala s t.i. anti-glasbo in anti-umetnostjo. Medtem ko so druge popularne glasbene skupine takrat sledile smernicam rock glasbe iz tujine, so se progresivni Grupo Jaguaribe Carne zavestno obrnili stran od urbanih središč in gradili na neverjetno bogati lokalni folklorni tradiciji, ki se je v njihovi glasbi zlivala z afriškimi in orientalskimi elementi, jazzom ter avantgardo. Chicov veliki preboj na svetovne odre se je zgodil leta 1995, v času, ko je kot enaindvajsetletni glasbenik in novinar ustvarjal v njemu nadvse ljubem velemestu São Paulu. Takrat je med številnimi priznanji s pesmijo “Mama Afrika” osvojil tudi MTV-jevo nagrado za najboljši glasbeni videospot. Sledila je bogata mednarodna kariera, ki ji kar ni videti konca. V mnogih letih ustvarjanja se je v srca zapisal ljudem od Japonske, Turčije, do ZDA, Zelenortskih otokov in Finske.

Vsake toliko se je dobro tudi izgubiti

V letih 2005 in 2007 je Chico César, mojster besedne igre in fantastične jezikovne ustvarjalnosti, izdal zbirko poezije in avdio knjigo z naslovom Cantáteis (Cantos Elegíacos de Amozade), ki v obliki 141 sedemvrstičnih kitic, izmed katerih vsako sestavljajo verzi sestavljeni iz sedmih zlogov, raziskuje skrivnostno mejno področje med ljubeznijo in prijateljstvom. Glasbeno podlago avdio knjige sestavljajo zvoki znamenitega brazilskega glasbila po imenu berimbau in severovzhodnih brazilskih citer. Preden je leta 2012 izdal še eno knjigo, je bil očarljivo simpatični pesnik in glasbenik v letu 2011 imenovan za sekretarja za kulturo zvezne države Paraiba, ob vsem tem pa se zavzeto posveča tudi preprečevanju krutosti do živali v lokalno priljubljenemu rodeu. Nastop glasbenika, ki izžareva neusahljivo ljubezen do življenja in v eni izmed svojih pesmi pravi, da se je dobro vsake toliko tudi izgubiti, če le ohranjamo odprtost duha in mehko srce, si lahko v živo ogledate 22. januarja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Erika Funa

Povezani članki:

Značke: