Svinjsko dober poklon lokalnemu posebnežu

3D Prasci

Ljubljana / Orto bar
13. 12. 2014

Ne sodim knjig po ovitkih in tudi bendov ne po imenih, čeprav je dejstvo, da lahko bizarna imena ne pridejo najprej na posluh, a ko pridejo, je bolj kot lingvistična nota imena pomembna glasba in kemija med skupino na odru ali predvajalniku ter publiko, del katere sem tudi sam. Precej zlahka se je tako zgodilo to, da je po predmilenijskem fenomenu humorno poimenovane zasedbe Od Franclna možgani šele pred kratkim padel fokus tudi na drugi šenternejski fenomen, ki pa ponuja domala isto glasbeno sporočilo, sočnost in predvsem prvovrsten talent. V ljubljanskem Orto baru se je tako v soboto odvil dogodek, ki so ga nekateri namensko prešpricali, s tem pa so se oškodovali za krepek odmerek dobre glasbe s potenco. 3D Prasci so trojček, ki poleg cinizma, samoironičnega poimenovanja samih sebe s prasci (in sveta s svinjakom, kjer se svinjarije tako rade dogajajo), združuje tri odprte duše, željne eksperimentiranja, čiste metafizične refleksije in improvizacijskih preletov iz jazza v vode bluesa, proga, rocka, funka, v povsem sebi lastne vode. Ta trojček sestavljajo Jure Duh – Dzhuko, idejni oče, vokalist in kitarist s klavirskimi nagnjenji, pregrešno udarni bobnar Marko Grubar – Mari za minimalističnim setom bobnov, ki pa jih dobro obdeluje, ter basist z opolzko potenco, Moveknowledgementov Dejan Slak a.k.a. Sleyk, le malokdo pa ve, da so to pravzaprav primordialni proto nukleus fuzijsko natripanih Franclnovih možganov.

Dolenjci pravijo: »Kar je dobro, nej slabu!« in to je pomisel, s katero je bil odhod do Orta navkljub dušeči atmosferi, atipični za december, toliko lažji. Dejansko si nisem dovolil, da bi pričakovanja krojila večer, tako sem se raje prepustil tokovom časa. Prav zaradi tega je bilo dejstvo, da so v dvorani le pol ure pred koncertom postavali samo natakarji za šankom in dva ali tri pododrske duše (še te so bile bodisi člani benda, bodisi ožji družinski člani, bodisi fani iz novomeškega zaledja), dosti lažje sprejemljivo. Ob pol enajstih se je, čeprav je bila dvorana prazna, dogodje začelo, kot bi fantje igrali pred nabito polnim avditorijem. Sleyk zasede desno stran odra in iz vintage zvočnika Ampegovega ojačevalca zadonijo sočni basovski zvoki energičnega začetka skladbe Marko, ki se jim pridruži kot švicarska ura natančni Mari. Trdna in udarna ritmika, psiho pogled v očeh in krasna kontrola baleta celotnega telesa dajo vedeti, da se obeta koncert na nivoju, ko pa se za klaviaturami, ozaljšanimi z rožnatim prascem s krvavo rdečim Stratom opasa Đuko, je teater absurda dopolnjen na najboljši način. Igra prekleto resne glasbe, ki se zgoščena kot medsvetje rocka z resnejšimi jazz primesmi vrti okoli težišča rustikalnega funka s konca sedemdesetih, vmes pa se kot po nareku kršenja mej čistosti vpleta tudi blues, da vedeti, da je v predvajalniku fantov najverjetneje skrito marsikaj, le moderni pop ali abotni trendovski žanri ne.

Dedci očitno poslušajo veliko dobre glasbe, med katero ne manjka Jeff Beck, ki se preplete z Zappo, v incestu dobrega pa se v kolaž vpletejo Tower Of Power, Cream in še kaj. Purizmov v tej zmesi ni in tudi nepotrebnega bluzenja ne. Vse je uravnoteženo in do  zadnje note prekleto dognano. Tudi besedne igre in pripovedni kolaži ne. Večer je bil posvečen šentjernejskemu vaškemu posebnežu, s psihogenimi substancami prek roba norosti pregnanemu Ladu Lavriču. Posebnež s talentom, saj je, navkljub temu, da je bil s pasovi priezan na posteljo v psihiatrični bolnišnici, zmogel v predal spraviti odmerek svojega blata. In o tem svinjsko dobro zvočno izpove svoje reaktivni medosebni ples idej s skladbo Varianta Lavrič. Sugestivna igra navidezne distance med odrskimi virtuozi in pododrskimi obdarjenci se lepo nadgrajuje s tem, ko po mikrofonu povsem naravno in neprisiljeno ter neobremenjeno posežeta tako Sleyk kot Đuko, Mari pa je dosledno v svojem introvertnem svetu popolnega sledenja niti ritma, ki bazira na čisti matematiki in mišicah.

Seksi udarnost power tria se izkaže za popolno efektivo, visoka raven zvoka pa budi obžalovanje, da 3D Prasci ne nudijo nič več kot samo odrsko kemijo – studijskih izdelkov žal še ne premorejo. Po kratki zgostitvi strasti s skladbo Her Name Was Lee smo na prelomu prvega dela vsebinskega triptiha z atonalno disonantnim Ab Nurmalnu, nakar se Lavričevi zgodbi v večer vpletejo podtoni malce bolj svinjske, bolj udarno gejevsko obarvane tematike, napove Jure. Zvočna zgodba o strastni moški ljubezni med Franclom in Didijem se v skladbi Francl in Didi zgodi strastno in zelo eruptivno. Čeprav zgodba o dveh dedcih s periferije, ki se ljubita brez zavor, se po ideji človeka, ki v isti personi nosi tako Francla kot Didija, v fantastičnem interpretu Đukotu, ob pomoči nič kaj slabših pomočnikov dogaja nekaj shizofrenega in nadstandardnega. Magnetizem v celoto pričara enkratna kemija vseh treh zabavljačev, publika pa z odprtimi usti in navdušenjem sprejema vibracije Od Franclna zablod, sočnih intrig inteligentne zvočne masturbacije s pravim temeljem, skladbe Jerk Sauce in zelo spevnim komadom Little Jason. Odtujevanje in oddaljevanje od gravitacijskega temelja popolne glasbe ni pričakovati, po kvantnem skoku na 9/11 in Šparaj špraje pa se da vedeti, da so v duši zasedbe tako funkoidni elementali, kot tudi metrika Stefanoskega, Jimi Hendrix pa se, če se ne motim, precej sugestivno prikrade v prvi plan s Circles Of Magic. Castles Made Of Sand, a na dolenjski reaktivni maliganski osnovi. Seksi žmohtna zajebancija nas popelje v Deželo nagajivcev, po funky pornu psihotične in pijansko navdihnjene Matomake pa sedemo na krov psihedelične barkače Captain’ Stabbina. Slišim nekje v ozadju White Album od The Beatles ali celo Sgt. Pepperja z bolj kokofoničnimi dodatki? Hmmm … Mavrična paleta starodobnih zvokov ne špara z ničimer, še najmanj pa ne z iskrivo potenco ter dobro uravnoteženim zvokom. Nič ne manjka! Vse je na svojem pravem mestu, po intrigantni humoreski skladb Tiny Assholes ter Gay Island pa se večer sklene z daljšim jamom na ameriški špirit kladbe American Spirit.

Poezija gibanja in usklajenosti mišic,  intelekta ter tistega perverznega dela možganov, ki terja še več obscenosti, se mora po polnoči žal podrediti diktatu ure. Zadnje solaže in predstavitev skupine se zgodi neprisiljeno in popolnoma naravno, kot se je na srečo zgolj ducata prisotnih zgodil krasni večer dobre glasbe v zavetju Orta. Na drugem koncu Ljubljane je svojo koncertno dominacijo potrdila Disciplina Kichme, a sam menim, da nismo bili nič manj genialnosti deležni tudi maloštevilni gostje enega boljših klubskih koncertov v zadnjem času. Špeha, mašil ali nepotrebnih vstavkov v tej nabildani power zgodbi ne boste našli, če se še tako zelo trudite, zato je vse, kar je na mestu, stoječa ovacija in aplavz. 3D Prasci so bend s pravo težo in z obilnim, svinjsko dobrim talentom, za naš dušni blagor pa upam, da se bodo ušesa še pogosteje lahko mastila s tako dobro mešanico glasbenega holesterola. Dolenjski ciniki so talentirani dedci na mestu, ki postavljajo ihanskemu brancinu dostojen spomenik, ki se ga ne bi branili tudi praporščaki baje zelo resnega žanra jazz-rockovske fuzije. Ob 3D Prascih dobite namreč prav zlahka občutek, da je lahko potop v svet fuzije nekaj enostavnega in popolnoma nenapornega, s čimer se potrjuje tudi dejstvo, da so Franclnovi možgani vse prej kot zblojeni, namesto posamičnih biserov pa vam Prasci prav zlahka nanizajo na špuro ugodja cel venček organske potešitve ter dobre glasbe, pisane z veliko začetnico. Na veke vekomaj, upajmo, in amen, saj  kar več tej zgodbi ne bi bilo smiselno dodajati! Če ste jo zamudili, si to pripišite svojim brezveznim predsodkom in sojenju knjige po platnicah, ne pa vsebini, kar pa smo že uvodoma obdelali, mar ne? Prav vam bodi, torej! Sami ste si krivi!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: