Strašen boj, ne boj, mesarsko klanje v CUK Šiška

Eluveitie

Ljubljana/ Kino Šiška
9. 12. 2014

Jebiga. France, kar si napisal pred skoraj 180 leti je še vedno aktualno …

Torej, skratka, gremo kar k bistvu zadeve, da ne izgubljamo časa ali po nepotrebnem ne zavzemamo prostora!

Iz ljube nam Metelkove nas Dihurčka vsake toliko časa povabita tudi v bolj “kulturne” prostore, saj nekateri metal bandi (da takoj razčisitmo, tudi folk je metal) pač privabijo večje množice gledalcev/poslušalcev/pozerjev (kar je res, je pač res). Tako da smo tokrat pač šli v CUK Šiška (po pravici povedano, smo šli brez težav, izbira piva je odlična, cene (presenetljivo) niso pretirane in kadilci lahko sedimo, ko gremo ven na čik …) gledat bojevniško karavano, Islandce Skálmöld, brate Ruse Arkona in Švicarje Eluveitie. Obetal se je krvav boj med tremi različnimi pristopi k folk metalu in težko je bilo napovedati kateri band se bo odrezal najbolje. No, za Skálmöld je bilo bolj kot ne jasno, da so pač predvozači, ostalo je bilo pa odprto (tudi kakšno pivo, seveda).

Šest fantov, ki sestavljajo Skálmöld, je ob napovedani uri začelo svoj nastop pred lepo polno dvorano, ki jih je navdušeno pozdravila. Pobje igrajo viking/folk metal, in v svojem materinem jeziku opevajo slavne, pretekle dni. Njihova glasba sicer ni nekaj revolucionarno novega, tretja kitara je precej odvečna, pevec bi brez težav bil le pevec, kitaro ima itak bolj za okras, je pa zabavno, ko začne vseh šest peti pompozne napeve, ki navdih črpajo v islandski in skandinavski kulturi, čeprav vse skupaj namesto bojevniško včasih deluje pač … no, ni drugega izraza … gay … Vikingi so na splošno malo sumljivi glede tega, morda bi moral na to kdo opozoriti najbolj goreče fane žanra, ki so večinoma, ne samo golobradi, ampak prav lepo gladko obriti in dišeči … OK, zašli smo s teme … V dobre pol ure so fantje odigrali par komadov iz vsake od svojih treh studijskih plošč Baldur (2010), Börn Loka (2012) in Með vættum (2014), seveda je bilo malo več poudarka za zadnji. Zvok je bil zelo dober, slišalo se je vse (ritmične bobne in bas, ko si lahko brez težav pred oči prikličemo vojsko, ki koraka na bojišče, kitarske riffe, ki ponazarjajo napad (in vse kar le-temu sledi) podivjano/pijane horde vikingov na kakšno nezaščiteno vasico, o vokalni izraznosti skupine smo pa že rekli par besed …) in bilo je več kot dovolj na glas, fantje so uživali (sploh bobnar), publika tudi, light-show je primerno podprl dogajanje na odru, bojevniki, skriti v dušah mladeničev in mladenk pod odrom so lahko strumno zakorakali in obrnili kakšno čupico in vsi smo bili zadovoljni. Da ne bo pomote, glasba Skálmöld mi je precej všeč, v poslušanje/ogled priporočam njihov “koncertni” CD/DVD Skálmöld og Sinfóníuhljómsveit Íslands (2013) (skupaj z islandskimi simfoniki), kaj si pa mislim o celotni “viking” sceni pa itak ni skrivnost … Je pa pač stvar osebnega okusa. Ocena na lestvici bojevitosti: 3/5.

Drugi band je bil glavni razlog, da sem se udeležil tega koncerta. Stari znanci, bratje Rusi (+ ena sestra) pagan/folk metalci Arkona. Band, ki ima preobsežno diskografijo, da bi tukaj vse naštevali in band, ki s svojo energijo večino ostalih bandov na sceni kar odpihne. Je pač res, da slovanska duša pozna le dve stanji, kot bi rekli računalničarji: 0 ali 1, si ali nisi, vmesne poti pač ni. V slabi uri (res, zmanjkalo je ene tri minute) so itak pokazali, da ne rabiš treh kitaristov ali pa tri tetovirane “Conane”, ki nažigajo frulice, da narediš fešto, v katero zelo lepo vključiš glasbeno zapuščino naroda, ki živi skoraj na polovici suhega dela našega zrna peska v vesolju. Žival, ki ji nekateri pravijo tudi “Scream”, pevka Maša (čeprav ji je v bistvu ime Maria), je nesporni motor zasedbe in na odru niti za trenutek ne deluje zlagana ali naveličana, ampak neskončno hvaležna za to, da publika hodi na njihove koncerte in ga z njimi na polno žura. Ostali člani banda so tudi vse drugo kot statični, vsak obvlada svoj posel in točno ve, kje na odru se nahaja, vsi pa tudi znajo spodbujati publiko, ki se ni ravno pustila prosit, da je vpila, skakala, čupala in na splošno slavila slovansko kri. Kvaliteta zvoka v dvorani se je ohranila, lučkar obvlada svoj posel, sprehod skozi diskografijo Arkone (devet ali deset komadov, ne vem čisto točno) je uspel (vrhunec nastopa pa pesem Zakliatie) in veliko prehitro minil, ampak morda je tako še bolje, saj se band v omejenem času, ki ga ima na tej turneji na voljo maksimalno potrudi in si med nastopom praktično ne vzame niti trenutka za predah. Če poznate njihovo glasbo (in vam je všeč), pa vas tam ni bilo, vam je lahko pošteno žal, sem pa prepričan, da jih bomo še imeli priložnost videti v naših logih. Ocena na lestvici bojevitosti: 5/5.

Zvezde večera pa so bili Eluveitie. Kaj reči? Za začetek: metal band, ki ima na odru dva člana v volnenih kapah (ne, v dvorani ni bilo pretiranega mraza, prej nasprotno) ima na odru ravno dva člana v volnenih kapah preveč … Moje mnenje. Eluveitie so pač velike zvezde, in osmerici res ne gre očitati, da ne obvladajo svojega posla. Poziranje … aaaamm, obvladovanje odra obvladajo v nulo, za glasbo, ki jo igrajo (spevno/pocukrana verzija metala z veliko keltskimi in folk elementi (in inštrumenti), ki pa ponavadi ostanejo premalo ali popolnoma neizkoriščeni) imajo več kot dovolj glasbenega znanja, publika jim je itak jedla iz roke, tako da tudi če se ne bi trudili, bi bila fešta še vedno totalna, ampak … Meni vse skupaj deluje malo zlagano, preveč spolirano in pač tako, da le težko še spada pod metal (katerekoli zvrsti). Bodimo objektivni: fani skupine (očitno jih ni malo) so bili 110% zadovoljni z videnim (morda jim zaradi (splošne) mladosti manjka še malo kritične distance ali pač še par obiskov koncertov kakšnega drugega metala), ostali bandu, glede na prikazano, ne moremo očitati popolnoma nič, korektno so oddelali svoj nastop, najbrž v njemu tudi uživali, je pa res, da bodo Eluveitie najbrž pozabljeni kakšen teden po tem, ko bodo prenehali obstajati. Glasbeno/zgodovinske knjige pač ne bodo imele razloga, da o njih pišejo v presežnikih.

Oceno bojevitosti spustimo (iz subjektivnih razlogov, itak se vse vidi iz napisanega).

Je pa res, da se ne spomnim, kdaj sem na metal koncertu videl toliko sveže umitih čupih na kupu, prav tako pa se mi niti sanja ne, ali sem že kdaj bil na kakšnem koncertu, kjer bi lepše dišalo … To pa je tudi nekaj vredno!

tekst: Rok Erjavec
foto: Max Petač

Povezani članki: