Magični večer z Bryanom Adamsom

Bryan Adams

Ljubljana / dvorana Stožice /
14. 12. 2014

Preteklo nedeljo je skoraj do zadnjega kotička zapolnjena ljubljanska dvorana Stožice utripala ob kitarskih zvokih kanadskega šarmerja Bryana Adamsa, ki se je na sončni strani Alp, tokrat v sklopu 30. obletnice izdaje njegove kultne plošče Reckless, mudil že četrtič.

Gospod Adams, ki je od zadnjega koncertnega druženja s slovensko publiko za osem let starejši, je morda res pridobil kakšno gubo ali dve, njegov značilni raskavi glas in odrska pojava pa mu z leti nikakor ne pešata, kar je zagotovo dokazal prav na tokratnem koncertu. Skoraj točen kot ura (nekaj čez deveto zvečer), je začel udarno, kot je v njegovi navadi. V prvem delu je, kot omenjeno, preigraval vse pesmi s plošče; ne le hitov, temveč tudi tiste, malo manj znane. Reckless, naslovna, je izzvenela prva, One Night Love Affair, She’s Only Happy When She’s Dancin’ in Run to You pa so takoj za njo mimo dvorane zletele dobesedno v eni sapi. Z besedami med samimi pesmimi tudi tokrat ni razsipal. Govorila je glasba. Z rokava je stresal pesmi, ki so daljnega leta 1984 zatresle njegov glasbeni svet in ga izstrelile med glasbene zvezde, in jih še danes, tri desetletja kasneje, z velikim veseljem poslušajo različne generacije.

S svojim štiričlanskim bendom je nizal hit za hitom, od bolj udarnih so bili to Somebody, Summer of 69, v glasbena nebesa pa je predvsem ženski spol ponesla ena najlepših kadarkoli napisanih balad Heaven, pri kateri so se usta prvič glasneje odprla in so mravljinci nenadzorovano švigali sem ter tja. Pozabil pa ni niti na omembo prelestne gospe Tine Turner, ki mu je pri rosnih štiriindvajsetih dala priložnost – z njim je odpela duet It’s Only Love, ga s seboj vzela na turnejo in vse ostalo je le še zgodovina!

Po slabi uri preigravanja plošče Reckless nas je obvestil, da je to »to«, in da ima na zalogi, verjeli ali ne, še 11 plošč, in namignil, da najbrž nocoj vseh ne bomo uspeli slišati. Zato pa je ljubljansko publiko v osrednjem delu razvajal predvsem s tistimi, ki so si jih vsi želeli. (Everything I do) I do it for you … Vzdušje je bilo na vrhuncu, publika mu je dobesedno jedla z roke in čutiti je bilo magičnost v zraku, kot se je izrazil sam, magičnost glasbe, ki je ne more pokvariti nihče. Tokrat pri svojem duetu, pri pesmi When You’re Gone,  kot smo bili tega navajeni v preteklosti, ni na oder povabil kakšne brhke mladenke, si je pa zato ob spremljanju If You Wanna Be Bad You Gotta Be Good, zaželel punce, ki bi mu nekaj zaplesala. Kot je lahko ugotovil sam, smo v Sloveniji radodarni, tako da mu je namesto ene plesala kar četverica, ki je navdušila celotno dvorano in jih od svojega miganja ni odvrnil niti vztrajen varnostnik. Iz rokava pa je enega za drugem vlekel svoje »ase«, ki so množico le še bolj in bolj podžigali – Cut’s Like A Knife, Can’t Stop This Thing We Started, Please Forgive Me, 18 Till I Die, Cloud Number 9. – in po skoraj dveh urah neprekinjenega rokenrola zaključili uraden del.

Seveda se Bryan in družba niso pustili dolgo klicati na oder, in so, kot se spodobi, odigrali še nekaj pesmi. Eden najbolj emotivnih, in za mnoge celo višek večera, je bil, ko so ostali glasbeniki odšli z odra in je na njem ostal sam Adams. She Knows Me, Straight From My Heart in zadnja v mozaiku celotne glasbene zgodbe, All For Love, ki je celotni glasbeni poslastici le še dodala piko na i, je na noge postavila celotno dvorano, ki je s stoječimi ovacijami aplavdirala vidno ganjenemu gospodu Adamsu.

Neverjetno, da človek pri 55 letih tako energično, pa hkrati lahkotno odpoje in odigra koncert, dolg nekaj manj kot polni dve uri in pol, na katerem se glasbeni števec ustavi skorajda pri zavidljivi in dih jemajoči številki 30 odigranih pesmi! Upoštevajoč, da ima na svoji turneji koncert skoraj vsak dan! Res, leta mu ne morejo do živega. Dokler bo imel svojo zvesto publiko in bo koncertne nastope izvajal na tako visokem nivoju, kot to počne, se mu za svojo glasbeno usodo ni potrebno bati. Hkrati pa je s svojo predstavo lahko zamašil usta vsem, ki so namigovali, da le predeluje stare uspešnice in da ni več »in«. Včasih staro ni nujno slabo. V velikih primerih je dosti boljše od novega.

Nekateri so ljubljanski koncert Bryana Adamsa kar velikodušno razglasili za »koncert leta«, če je to tudi bil, težko rečem, ker na vseh pač človek ne more biti, da bi presodil. Se pa spodaj podpisana zagotovo strinjam, da je bil od treh njegovih, katerim sem uspela prisostvovati, zagotovo najboljši!

 Nina Jenko

Povezani članki:

Značke: