Kaotic Bullets – 2.0 Svet

(samozaložba, 2014)

Štajerska – dežela pokončnih in uporniških ljudi. Ko je cela Slovenija na veliko repetirala porcije sranja na krožnikih, so na štajerskem koncu prvi in praktično edini dosledno rekli: »Dovolj! Gotovi ste!« ter zamajali temelje gnilega in smrdečega političnega sistema okosteneli kadavrov ter korupcije. Le lučaj stran  od glavne prometne in idejne arterije naše krvaveče države, v kateri si niti pet let po prvi najavi ne umirja grožnja dokončne degradacije, zasužnjenja in radikalne recesijske praznitve malhe upov sicer pospanega in vsega sitega naroda, se nahaja zadnji branik knapovstva – Velenje. Ostri čut za socialo, uporništvo in upornost so kopali rove pod Velenjem in okolico, gradili mesto, kjer so bile nekoč možne sanje o razvoju, v zaledju betona pa so se valili tudi kleni glasbeni talenti. Veliko jih je bilo, pa ne pozabimo ter dodajmo tudi dejstvo, da so bili šaleški konci od nekdaj obenem nagnjeni k rustikalno obarvanemu metalu s thrashersko patino. Šaleško smučišče je dobro znani kraj, na katerem se je v pol razpadajoči hiši pisala metalska zgodovina Slovenije. Kaoz, pa prvi koraki zasedbe Inmate, poprej malo bolj rock’n’rollerski uporniki Res Nullius so si podajali kljuko placa za vaje, iz najprej surovih štartov pa so se iz talentiranih mladcev z grobimi konturami oblikovali prvovrstni glasbeniki, ki pa poleg forme ponujajo tudi sebi lastno vsebino. In sedaj preidimo iz preteklosti na sedanjost. Določene stvari se ne spreminjajo, če pa na velenjske konce zanese po smrti in pokopu matične zasedbe tudi pomembne elementale zasedbe Interceptor, ni govora o nekem vikend projektu brez prave teže. To so bili obeti, s katerimi se je v predvajalniku več kot z veseljem začel vrteti letos izdani prvenec novonastale vsezvezdniške alianse s krovnim imenom Kaotic Bullets, kjer so na isti strani fronte na okope stopili ritmični mastermind Kaozov Davorin Štorgelj – Dado, Eliminatorjev kitarsit Klemen Plesec – Klemzi, nekdanji Šusovec, član Kaoz in Interceptor Dragan Bagarič – Bagi na basu, njegov kitarski soborec in tvorec Interceptorjev Marjan Pader – Fotr na šestih strunah ter Rok Miklavžina – Mike, bolj znan kot prvo grlo zasedbe Inmate.

Kaotic Bullets so atipični slovenski metal briljant, ker glasno in udarno spodbijajo dejstvo, da je slovenski jezik neprimeren za metalurško stihoklepstvo. Pravzaprav so to pred časom dokazovali že Interceptor, tokrat pa se določene tekstovne premise pač prepisujejo na novo poglavje v anale pod imenom Kaotic Bullets. 2.0 Svet je album neposredne in ostre kritike gnilega sistema, ki se ne želi skrivati za kozemtiko izumetničene in velikokrat napačno uporabljene angleščine. Srditi traktat s skupnim imenovalcem: »Počistimo kvalitetno pred svojim pragom, ker nam je vsega sranja dovolj!« ne dopušča tega, da ga ne bi slišali in ne zastopili. Precej surov miks združuje najprej mogočen rifovski aparatus res potentne in mišičave godbe, absolutno eno bolj kakovostnih ritmičnih sekcij na tej strani Alp ter v tej malce starikavi patini s pridihom revolucionarnih metalurških devetdesetih (še pomnite zlatih časov Sepulture, Pantere, Machine Head in plazu ugodja, ki se je začel nekje po letu ’90 sproščati tudi v domorodnih zakloniščih in garažah?) se v prvi plan vpleta tudi mogočen vokalni pridih nove dobe. V dobi preprodukcije, računalniško digitalne slepitve publike z naknadnimi nasnemavanji, bobnarskimi triggerji ter številnimi ostalimi pomagali Kaotic Bullets udarniško stavijo na organskost, analognost, na mišice. In te služijo tako dobri medsebojni kemiji benda kot glasbenega kolektiva, v katerem so funkcijske zadolžitve podrejene nemotenemu pretoku glasbenega libida in ne pozi. Album je zato navkljub prvinski, a ne zglajeni robatosti, nekaj posebnega ter svežega.

Po uvodni dozi gneva čez trivialno dvodimenzinalnost utesnjujoče in svetohlinske Religije drugo klofuto prisolijo mladci nenavdihnjeni politike v skladbi Politika, nakar se energični naval besa ne pomirja. Kralj sveta ali sužnjelastništvu nove dobe, nadvladi novega reicha iluminatijev z Lutkami so ostri kompozitni bloki nepredušnih rifov, čistega thrasherskega navdiha in vokalnih liričnih impresij o svetu, kot ga lahko gledamo z malih ekranov. Produkcijsko atipični Kdo sem jaz? se po stonjujočem zapiranju registrov naratorskega nagovora iz ozadja malih možganov predhodne skladbe zgosti v pravi arsenal hitropoteznih in potentnih kitarskih kanonad, Mike pa se na grleni način zoperstavi praznim obljubam boljšega jutri, Bogu, obenem pa pošteno okrca tudi trop ovac, ki sestavljajo večino negibne, statične raje. Baladni pridih sladkobe v celoto prinese brhka princeska slovenskega rocka Urška Majdič, ki z bolj rockerskim vokalnim čopičem barva akustične nežne konture skladbe Prekleta telesa. Atipični mehki medmet plošče ima potencial za obrate na radijskih postajah vsaj v prvem delu, nakar se Kaotic Bullets odločijo poseči po sebi lastnih kovinskih recepturah. Simbioza dveh svetov lepo zrašča in sobiva tako estetsko kot zvočno, neizumetničeni katekizem pa se piše nadalje v bolj ostrih podtonih. Po NOB-jevskem uvodu se na kovinsko nit naniza eruptivna Koračnica pogube, ki bi verjetno potrebovala še malce liričnega predihavanja in vsebinskih dodelav (na prvi posluh zveni namreč bolj kot fonetični prepis Maxa Cavalere in trivialno besedno polnilo sicer dobri godbi in zato tokrat malce ubije linijo ugodja, pa čeprav so tu vmes tudi sempli Pesmi 14. divizije in glasbeni vstavki, ki bi se jih ne branili niti praporščaki z one strani oceana). Pravzaprav se po poglobljeni percepciji sicer potentne vsebine da malce liričnih dodelav vdihniti celotni plošči, ki ni lirični presežek, a lirika v tej formi solidno kohabitira z glasbo, ki da čutiti, da so Kaotic Bullets več kot samo vikend projekt ali preigravanje starih standardov na novi osnovi. Izvorne temelje ne morejo fantje zamolčati, tako se v zgodbo vpletejo sepulturovska Kukulkan, melodični dokaz prvovrstnosti in kvalitete same zasedbe. Po akustično presunljivem Kralju sveta in potopu v temačni Underground je jasno, da so Kaotic Bullets 2.0 Svet spisali zato, da ne ostanete mirni in tiho.

Bend je sicer izvrstno kaljen in svojih prvobitnih mnogoterih temeljev niti ne poskuša skrivati, me pa najprej res veseli, da potenca in želja po delu pri nekaterih z leti ne pada, temveč narašča. Dodelave so absolutno možne in verjetno bodo v prihodnje še sledile, je pa za navidez preprosto in precej abotno oblikovano naslovnico skrit biser, ki se mu velja posvetiti ter ga spoznavati. Muzikalični traktat iz šaleških koncev nosi potenco in pravo težo in navkljub emšu nosilcev zvoka ni škrbast ali medel. Starikavi pridih paše, surova produkcija tudi. Pomembno je, da se vsebino dopolnjuje in da se, upam, iz nedrja zasedbe ni tokrat izstrelilo vseh nabojev ter bodo imeli fantje v prihodnje še kaj za povedati, obenem pa upajmo tudi, da se ne bo ta vsezvezdniški projekt izkazal zgolj za svetli utrinek, temveč bodo kreativne strasti vpletenih terjale nadaljnje sodelovanje, garanje, švic in bodo lahko po izidu pravega prvenca postregli tudi z nizom dobrih koncertov, ki jih bo, verjamem, vredno pomniti. Velenje metal über alles! Brez kompromisov in, to lahko stavimo, za vse solde!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: