džeZZva – džeZZva

(samozaložba, 2014)

Najsi se prvo albumsko delo kvarteta džeZZva odpre s temo East, ki na mah spomni na fraziranje Pata Methenyja, torej na najbolj kleno in obenem mehkobno električno kitaro v zgodovini jazza, to je na obdobje izdaj Offramp, Travels in First Cricle (med leti 1982 in 1984), se prekmurska zasedba izkaže in tudi razkaže šele v nadaljevanju. Zvok ostaja čist, njegov lesk pa spominja na ravnico po nevihti – ves instrumentarij poje pristno, avtohtono, pravzaprav zveni eko. Zdi se, da je vsa plastika prepričljivo na drugih planetih. Druga skladba v zaporedju Če bi ges bijla fčelica v hipu postane cinematična ljubica. Pretakanje klavirskih harmonij občuteno podira vznesena ritmična sekcija. Indina, komad, ki ji sledi, je še bližje najplemenitejšemu idealu evropskega jazzovskega zorenja, ko se menimo o zasedbah brez pihal in/ali trobil. Njeni alegorični vrtinci so prelepi. Doli v kraju sama zase, ki v uvodu ne posebej boječe vabi k plesu, in A Little Game poslušalca z igrivo termiko nato še naprej prikupno razvnemata, tako da je pred zaključnima Spring in Pannonian Fantazen no.1 bodisi že odtaval bodisi se sprašuje, kje bi kaj temu sorodnega že lahko slišal v preteklosti.

Album džeZZva nemara ni jazzovska aktualija s skrajnih trendovskih robov, a vseeno zelo spominja tako na zgodbe iz novejših skandinavskih improviziranih širjav (Esbjorn Svensson, Bugge Wesseltoft), na narativno esenco angleških ambientalnih-elektorničnih jazzistov Submotion Orchestra, pa tudi na zadnji hit semi-elektornične improvizacije, to je na nemški duet Grandbrothers. Predvsem pa – in že omenjeni song Indina, ki je vrhunec albuma, me džeZZva spomni na trio Joachim Kuhn / Jean-Jenny Clarke / Daniel Humar, ko je ta šele začenjal preigravati Gata Barbierija, torej zimzelenko Last Tango In Paris.

džeZZva = zvočna poezija, ki je ne srečate kar tako.

Matjaž Ambrožič

Povezani članki:

Značke: