Dying Fetus in ostala podivjana horda na Metelkovi

Dying Fetus

Ljubljana / Gala hala
6. 12. 2014

Evo, zaradi tegale paketka bandov (Dying Fetus, Goatwhore, Malevolance in Fallujah) je bilo več kot vredno za en večer prekinit oddih v toplicah!

Torej, začelo se je ob napovedani uri.

Lepo polno Gala Halo so pozdravili Fallujah iz San Francisca. Band, ki publiko deli na tiste, ki v njih vidijo nove mesije brutalnega-tehničnega-deathcore-metala(?) in tiste, ki jih očitajo generičnost in brezdušnost (jaz se prištevam bolj med druge) je dvorano stresal slabe pol ure in treba je priznati, da jo je stresal dobro. Fantje (trenutna postava: Alex Hofmann (vokal), Scott Carstairs (kitara), Andrew Baird (bobni), Rob Morey (bas) in Brian James (kitara)), ki imajo na računu dva albuma ( The Harvest Wombs, 2011, in The Flesh Prevails, 2014), dva EP-ja (Leper Colony, 2009 in -Nomadic-, 2011), pa še dva demota, obvladajo svoj posel, če vam je njihova  glasba všeč zagotovo ni razloga, da bi človek stal pri miru, ozvočenje je bilo več kot dovolj glasno, lučke pa so primerno podprle dogajanje na odru. V kratkem nastopu band ne more odigrati veliko komadov, kar je morda dobro, saj (vsaj po moje) njihova glasba hitro postane tehnično preseravanje … Kot rečeno: če vam taka glasba sede ste ga gotovo žurali, ostali smo šli na pivo po cca. 20 minutah. In vsi smo bili zadovoljni.

Drugi so nastopili hardkoraši Malevolence. Angleži. Kar pa jim ne pomaga preveč. Generični hard-core je v gibanje spravil ene pet hardkorašev, ki so si vzeli lep del dvorane zase in ga žurali. Ostali smo gledali na uro … Sam nastop je bil kar zabaven, sploh vseh pet njihovih fanov je bilo zabavnih (eden je med enim komadov vletel na oder, vzel pevcu mikrofon in komad odpel bolje kot pevec), drugače pa pač nastop za fane Hatebreed, ostali pa spet zunaj na pivu.

Predzadnji so bili na vrsti Goatwhore iz New Orleansa. Na sceni že od leta 1997, s svojih šestih izdanih albumov pa stresajo jezo na svet in religijo, ter nad nas kličejo konec sveta. Njihova glasba se giba v kalnih vodah kombinacije med black, thrash in death metalom, tako da gremo spet lahko v dve smeri: ali jim rečemo generični dolgčas, ali pa kombinacija, ki trga gate pa še kaj drugega zraven. okrat sem pri drugih. Hitri riffi, ki streljajo z odra (in iz zvočnikov) ob podpori drvečega basa in topotajočih bobnov, človeka hitro spravijo v gibanje (ali pa vsaj zibanje), pevec L. Ben Falgoust II pa z lajajočim (black metal) vokalom skrbi, da ritem ne pade niti za sekundo. Če znam šteti, so odigrali deset komadov, dobro polovico (šest njih) z zadnje plate Constricting Rage of the Merciless (2014) in razgibali lepo polno dvorano kot se spodobi. Primerno ogrevanje za zvezde večera!

In, seveda, zvezde večera – Dying Fetus. Stari znanci odrov širom po naši kuri, ki že skoraj 25 let ne odkrivajo tople vode, ampak pičijo. In to kako! Fantje, ki skupaj s Suffocation in Misery Index (po moje) predstavljajo najboljše, kar lahko ponudi svet ekstremnega metala, imajo za pasom mojstrovine, kot so Destroy the Opposition (2000), Killing on Adrenaline (1998) in seveda Reign Supreme (2012), trojica pa nas je z odra v dobri uri svojega nastopa preprosto povozila. Setlista se je dotaknila praktično vsakega izdanega albuma, spustili so le War of Attrition (2007), ki pa, bodimo odkriti, ni ravno nekaj, na kar bi bil lahko band posebaj ponosen… Vse ostalo je posekalo in pok(l)alo, kot se spodobi. No-bullshit-brutal-death-metal šus v glavo! Na odru se ne rabi pet ali več ljudi, trije so več kot dovolj, če le vedo kaj delajo. In fantje vedo… In znajo… In ne popuščajo. Po domače: Destroy the Opposition!!!!! Ali si z nami, ali pa: Kill Your Mother/Rape Your Dog. Riffi drobijo kosti, ampak to kitarista/vokalista Johna Gallagherja ne ustavi, le še bolj ga zbode, da v družbi basista/vokalista Seana Beasleya in ob podpori Treya Williamsa, ki si je očitno zadal cilj, da bo ubil svoj set bobnov, vsak komad odigra/odpoje (če je to pač petje) še malo bolj naglas, še bolj brutalno, še hitreje, še bolj na poskok (he, he) in zbrani publiki lepo pokaže, da je svet grd in do posameznika neprijazen (lepo povedano), ampak da ima posameznik vedno možnost taisti svet pofukati v rit in hoditi svojo pot, mimogrede pa še (najmanj) sneti kakšno glavo.

Lep sobotni večer, ki se je končal ob uri, prijazni do mladih staršev. Je pa res, da se je zaradi obiska koncerta moj nahod naslednji dan prelevil v pošten prehlad, ampak veste kaj: ni mi žal!

tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: