Detour: A što ak’ ja…

Detour: A što ak' ja...

Aquarius Records, 2014

 

Na prehodu v novo tisočletje se je pojavila elektro skupina Yammat, ki se je leta 2006 preimenovala v Detour. Elektro so zamenjali z elektro-akustičnimi zvoki, obogatenimi z elementi glasbe iz 50-ih in 60-ih let, šansonom in drugimi “zlatimi” zvrstmi popularne glasbe, Maja Posavec je nadomestila Ivano Babić in to je bilo pravzaprav povsem dovolj, da so pričeli graditi svojo detoursko zgodbo, ki je prvič obrodila istega leta. Prvencu je sledil še album TV in letos, pet let kasneje, so z “glasbenim kolobarjenjem” poželi tretji album A što ak’ ja…, ki se malček razlikuje od predhodnikov.

Zdi se, da so povsem opustili elektro in se posvetili akustičnemu zvoku. Gonilna sila skupine sta vokalistka Maja Posavec in kitarist Nenad Borgudan, oba tudi plodna in izvirna avtorja, kar je moč čutiti tudi na zadnjem izdelku, ki ga odlikuje široka paleta vokalistov. Ti so obogatili petletno zbiranje glasbenega materiala v času, ko Maja ni bila del skupine. Prepoznaven slušni obraz je še vedno prav Maja, vendar na albumu zaslišimo še Nenada, ki je interepretiral pomladno obarvano Srce veliko in Nova nada, Ines Tričković v country obarvani Cvijet in Daria Iričanina v prvem singlu z albuma Nema. Iz tega ne izhaja le raznolikost, temveč tudi mnoge možnosti, ki jih je skupina, za katero se pogosto zdi, da osrednjo vlogo pripisuje prav vokalu in zgodbam samim, več kot dobro izkoristila. Primer tega je dvoglasje Maje in Ivane Rushaidat v country obarvani Taj vlak, obogateni tudi s prostim vokalnim improviziranjem. Ivano pomnimo po sodelovanju v skupini Mayales in njihovem povratnem albumu 2, ki bi brez nje bržkone zvenel drugače. A če je že dvoglasje nadvse redko del popularne glasbe, je troglasje še toliko manj običajno, vendar imajo člani skupine Detour očitno drugačna merila, kajti prav troglasje zaznamo v pesmi Krugovi i osmice.

Čeprav so instrumentalni deli posameznih pesmi nadvse preprosti, običajno zgrajeni na ritmični podlagi, ki posebne virtuoznosti ne premore, kitarskih motivih, pogosto ponavljajočih se skozi celotno pesem ali vsaj njen večji del, kot nekakšni leitmotivi, kar bi lahko trdili tudi za klaviature, in podporo bas kitare, s posameznimi vložki uspejo razbiti stalnost, ki bi sicer lahko postala neizvirna in dolgočasna. Tako je z ustno harmoniko in moogom v pesmi Cvijet, saksofonom, ki vnese toplino v Plešem sama. Ta vnese mehkobo in pesem Snijeg zaradi klarineta dobi kanec pridiha etno (lahko bi rekli celo romske) glasbe. Zadnja, Pijani pilot ob klavirski spremljavi Karla Hubaka in Majini vokalni interpretaciji vzbuja vtis, da črpa vzor v klasični glasbi. Spokojnost, ki veje iz nje, ne dopušča nadaljevanja in že skoraj deklamativni vokalni del, izrazita dinamika ter virtuozna klavirska podlaga pričajo o zgodbi, ki živi sama zase. Razlage, njena zgodovina ali želja po nadaljevanju so povsem odveč. Edini trenutek, ki ga živimo je ta tukaj. Zdaj.

A navkljub temu, da album v celoti zveni nadvse lahkotno in spevno, je v njem najti tisto nekaj več. Večplastnost se ne kaže le v razgibanosti vokalov, temveč tudi v žanrski raznolikosti, ki se giblje med popom (Ujutro), že omenjenim countryjem, Kolovoz dejansko nekoliko spominja na skupino Mayales v 90-ih letih minulega stoletja in na samostojno glasbeno pot njihove vokalistke Valerije Nikolovske, kar bi lahko trdili tudi za izrazito ritmično zasnovano Plešem sama. Album torej premore tudi funky in jazzy elemente. Snijeg nas prav tako vrne v 90-ta leta in s prvimi takti spomni na veliko Gibonnijevo uspešnico Tempera (Ispod moga pramca). Nova nada (Ponekad se dogodi…) v prvem delu tako slogovno kot vokalno spomni na skupino Songkillers, četudi se v refrenu preobrazi v zvok 80-ih let, ki ga še dodatno nadgradijo pihalni in trobilni vložki, medtem ko iskriva Srce veliko vzbuja vtis, da je vse mogoče. Prebujeno, lahkotno, spontano.

Album zveni preprosto, igrivo, zanimivo in predvsem prijetno. Čeprav se kdaj zdi, da združujejo povsem nezdružljive zvrsti v eno samo, se zadržki kaj kmalu umaknejo, saj album zveni povsem celovito. A što ak’ ja… se zdi krasna izbira za te mrzle decembrske dni, ko se marsikdaj zapremo v zavetje svojih domov, vzamemo v roke skodelico najljubšega čaja ali vroče čokolade in si vzamemo vse preredek čas zase. Za prebiranje knjig in poslušanje glasbe. Takrat se svet zdi drugačen. »Sad znam gdje sam sve trebao da skrenem / s kim da završim i počnem dan,« kot pravijo v pesmi Nema. Zdi se, da v omenjenem času tovrstne dileme izostanejo. Primer kaže na to, da Detour vendar nikakor ne ostaja za strogimi okviri zabavnosti, temveč bo poslušalec, ki si tega želi, ob temeljitem posluhu zlahka našel bivanjska vprašanja, eksistencialne dileme in večno iskanje ljubezni. Zato se podobnosti pesmi Pijani pilot z uvodnim delom klasične jazzovske melodije I’m Gonna Sit Right Down And Write Myself A Letter zdi povsem upravičeno. Nadvse smiselno. Kajti najbrž navkljub vsemu »za spasiti svijet nemam ideju / i sve je na kraju prekrio snijeg /…/ netko kao mi bio je ovdje prije nas /…/ netko kao mi bit će ovdje poslije nas.« (Snijeg) Nič hudega. A što ak’ ja… bo bržkone zvenel tudi v drugih letnih časih in v njih našel svoj prostor. Skupaj z vsemi vprašanji. Kajti preizpraševanje nas samih je nadvse pomemben del naših življenj. In kdo ve, tu in tam se namreč najde tudi kakšen odgovor. Skupina Detour za zdaj ponuja vprašanje.

Album A što ak’ ja… skupine Detour lahko kupite TUKAJ.

 

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: