Deicide spet v mestu

Deicide

Ljubljana / Gala hala
15. 12. 2014

Za zadnji letošnji metal koncert sem si izbral ogled legendarnih Deicide, s še bolj legendarnim kruljačem Glenom Bentonom na čelu, podporniki pa so bili Francozi Svart Crown in italijanski lepotci Sawthis.

Ob uri so Sawthis začeli svoj nastop. Band, ki ima izdane tri albume (Fusion (2006), Egod (2010), Youniverse (2013)) ima več kot dovolj materiala, da odigra dolg set, vendar ga na srečo ni. Pri bandih iz Italije itak vsi spustimo lestvico pričakovanj na najnižjo možno točko, pa ima večina bandov težave da doseže tudi to … pač niso metalski narod. Igrajo (načeloma) neko moderno mešanico thrasha s (kvazi) death vokalom, vendar so generični, morda kakšen del kakšnega komada še obeta boljše čase, vendar ponavadi v naslednjem trenutku vse skupaj podrejo. Sinhrono poskakovanje članov banda na odru pa v spomin prikliče legendarni skeč. Če se dotaknemo še same izvedbe: zvok je bil OK, folka je bilo tudi nekaj v dvorani, ampak so jih bolj statično gledali (jebiga, tko je) in po pol ure smo šli ven na pivo. So pa fantje lepi, to je pa res (fotografinja si je lahko od blizu ogledala gole trebuščke in ni bila slabe volje po ogledu le-teh …)

Naslednji so nas pozdravili Francozi Svart Crown, katerih glasba se giba v vodah modernega black/death metala. Jaz jo rad opišem z drugo besedo: bizarna. Njihovih albumov, Ages of Decay (2008), Witnessing the Fall (2010) in Profane (2013), sicer ne znam na pamet, vendar včasih z njimi vseeno prestrašim sosede, tako da me je prav zanimalo, kako bodo fantje svoj disonančni kaos v živo predstavili tokrat (saj so dokaj redni gostje naših odrov). No, slab okus po prvih predvozačih so nam vsekakor popravili, kaj popravili, fantje so ga sekali! Kaj napisati? Večna dilema … Kitari publiki ne pustita dihati, basist ga seka, kot da je edini na odru, bobnar pa je standardna metalska žival (najbrž ne bo dočakal abrahama oz. ga bo na poti do tja prej srečalo par infarktov), vokal pa očitno pripada človeku, ki je ušel iz umobolnice. Njihova glasba pač ni najlažja za prebavo, fantom pa ne moramo očitati, da nimajo svojih idej za pisanje komadov (ne glede na to, kako nore te ideje so). Publika je za njihov nastop že lepo zapolnila dvorano, temu primerno je bilo vzdušje (še enkrat, njihova glasba pač ni za metalske veselice, zahteva določeno mero koncentracije), in ogrevanje za Deicide je uspelo v polni meri. Če je bil kdo v dvorani, ki njihove muzike ne pozna, je sicer najbrž malo bolj začudeno spremljal kaj počnejo postave na odru, po moje pa nad njihovim nastopom ni bil razočaran nihče.

O Deicide (ki so zaradi dolge poti na naslednji nastop svoj nastop začeli slabih deset minut pred napovedano uro in niso odigrali bisa) pa itak ni kaj povedati. Ozvočenje tako na glas, da je bil zvok že malo popačen, vendar smo komade brez težav prepoznavali (jebiga, klasike so klasike), striček Glen spet v formi, ostala ekipa prav tako, servirali so nam uro besa, peklenskega ognja (in basa), vokala, ki se ga najbrž ustraši tudi sam Satan, kitarskih rifov, ki pred oči prikličejo prizore inkvizicije in bobnarskega bombardiranja, ki napoveduje konec sveta. Polna dvorana je bila pripravljena na žur in potem smo šli na popotovanje v globine pekla, kjer so nas nabili na križ in cvrli na počasnem ognju. Ma, kurac počasnem! Kres je bil! Začeli so s komadom In the Minds of Evil (z lani izdane istoimenske plošče), nadaljevali pa s Thou Begone in Godkill (ista plata), potem pa (še večji) šus v glavo When Satan Rules His World (Once upon the Cross, 1995), Serpents of the Light (Serpents of the Light, 1997), They Are the Children of the Underworld (Once upon the Cross, 1995), Conviction (To Hell with God, 2011), nato klasiki Dead but Dreaming in Trifixion z legendarnega albuma Legion (1992), zaradi katerih se je folku itak snelo, prizemljitev pa je bila trenutna s Scars of the Crucifix (Scars of the Crucifix, 2004) in Once upon the Cross (Once upon the Cross, 1995), z Beyond Salvation in End the Wrath of God (In the Minds of Evil, 2013) so nas opomnili, da ne oni, ne mi nikoli ne bomo videli nebes in nam povedali, da je rešitev morda le samomor, Sacrificial Suicide, sicer pa bomo itak vsi kmalu mrtvi, Dead by Dawn, (obe popevki s plošče Deicide, 1990), zadnja popevka pa je bil poklon Satanu, Homage for Satan (The Stench of Redemption, 2006). 70 minut old-school-Satan-rules-death metala je minilo prehitro, ker pa je bil ponedeljek in ker smo bili s prikazanim lahko le prezadovoljni, smo zadovoljno odracali domov, da se nekako prebijemo še skozi zadnja dva tedna leta, pa da bo potem spet mir …

tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik

Povezani članki: