Črna maša v Kranju ali Dekadent, Ater Era in Human Putrefaction na »ajznponu«

Kranj / TrainStation Squat
13. 12. 2014

Ker so koncerti Dekadent bolj redko posejani, seveda ni bilo variante, da bi jih spustil, ko so imeli 13. decembra namen pokoriti kranjski Trainstation Squat, še dva, več kot dovolj tehtna razloga za obisk dogodka pa slišita na ime Ater Era in Human Putrefaction. Kot bi lahko tudi rekli: končno trije domači bandi, ki so vsak po svoje carski, na istem odru.

Kraškim Human Putrefaction sem se nalašč izogibal po izdaji njihovega prvenca Anti-Human Nekro Kvltza letošnji dan mrtvih. Odločil sem se pač, da jih bom prvič slišal v živo, pa da vidim, kaj fantje zmorejo.  Tako da sem kar nestrpno pričakoval njihov nastop, ko pa sem ga dočakal, sem hitro ugotovil, da gre lahko moje mnenje v različne smeri.  Kot prvo, fantje, saj razumem, da igrate primitive-raw-misanthropic black metal, ampak, jebemuboga, dajmo se malo premikat, no. Razen bobnarja, ki je v njihov nastop (s srepim bolščanjem predse) »sedel kot ata na mamo«, ko so vse štiri okončine mlatile po bobnih, bi lahko člani banda naredili tudi kakšen korak po odru, prostora je bilo dovolj… Po nastopu sem sicer izvedel, da je bil to njihov zadnji nastop v tej zasedbi (ki je, mimogrede, druga(čna) od tiste, ki je (že februarja 2013) posnela njihov prvenec), kar je morda tudi vplivalo na dinamiko nastopa (pa če sem prav razumel, tudi niso imeli časa odigrati celotnega seta, zaradi zamude s tonsko vajo al nekaj takega), ampak OK, koncertno kilometrino bodo še imeli čas nabirati, upam le, da ne bo spet sledila (pre)dolga koncertna pavza. In zakaj upam da ne bo sledila predolga pavza? Ker njihova glasba dejansko obeta (če vam je ta zvrst metala všeč, seveda). Komadov poimensko (še) ne poznam, se pa gibajo v vodah (že zgoraj piše) prvinsko/primitivnega hitrega in brutalnega black metala, ki se ne ozira kaj dosti na trende v sodobni glasbi, nasprotno, fante po moje direkt »boli kurac« za trende, oni pičijo svoje. Za začetek so upalili dva (ali so bili trije? prekleta pijača) ultra hitre komade, potem se enega, kjer so malo upočasnili, pustili tudi bobnarju, da pokaže svoje znanje in meni osebno je komad (v glavi) potrgal na polno, potem pa so, do konca nastopa, z odra na nas bruhali sovraštvo, bes in gnus nad svetom (kar je zanimivo, saj so fantje »v civilu« pravi veseljaki). Skratka, ko naslednjič opazite plakate za koncert Human Putrefaction, v radiju 75 (ali več) km od vašega brloga, ni razloga, da ga pijete sami doma, pridite raje na koncert.

Drugi so nastopili stari znanci domačih odrov Ater Era. Ker sem jih videl drugič v dobrih 14 dneh ne mislim zlivati črnila (oz. pritiskati na tipke) več kot je treba. Fantje so über-dobri (vsaj meni), ne glede na težave z zvokom so odsekali in pocufali kot je treba, in še moja boljša polovica, ki je precej bolj kritičen (in redek) obiskovalec metal koncertov, je po njihovem nastopu (milostno) dejala: »dobri so« in mi dovolila, da sem ji častil še eno pivo.  OK, malo resnosti, zvok je malo nagajal (sploh na začetku), ampak Ater Era so band, ki trendom ne sledi, ampak jih postavlja, fantje obvladajo svoje inštrumente (skoraj) do bolečine (predvsem v ušesih), S.S. pa je tudi lastnik enega bolj živalskih vokalov na sceni in za njih velja isto kot za prvi band: če vidite, da bodo kje igrali, jih pojdite pogledat.

Zadnji band, Dekadent, pa so nam z odra lepo pokazali, da kljub medijsko zapovedanemu »veselemu decembru« lahko kakšno urico preživimo v objemu čustev, kot so obup, črnogledost, žalovanje in nenazadnje, tudi decembra ljudje umirajo, tako da ni treba okoli hoditi z narisanimi nasmeški in novimi iTelefoni…  Še malo filozofiranja, preden povem, kako so sekali – kako je možno, da je tako fenomenalen band, kot so Dekadent še vedno skrit tako globoko v podzemlju? Fantje prehitevajo sceno za nekaj svetlobnih let, in v njihovi diskografiji ni šibkega člena! Res, kdor je manjkal, je bubmbar!  Torej, band ima za pasom tri (fenomenalne) albume: dva bolj raw/brutal zveneča, Manifestation of Seasonal Bleeding (2006) in Venera: Trial & Tribulation (2011), ter atmosferično/simfonični biser The Deliverance of the Fall (2008), za začetek leta 2015 pa napovedujejo še enega in očitno bo na njemu tudi vsaj ena popevka v materinem jeziku (Valp(b?)urga), ki so nam jo odigral tudi tega večera (ni slaba, daleč od tega, je pa malo dolga (kar se strinja tudi band), tako da je bila za prvo poslušanje kar zalogaj.  O sami glasbi Dekadent (kljub njihovi nesporni edinstvenosti) ni dosti novega za povedat. Za black metal precej nenavaden, globok in močan vokal vodi ritual na odru, hkrati vokalist ne pozna milosti do svoje kitare, katere riffi varirajo od pravega black bombardiranja, do skorajda heavy riffov v določenih komadih, bobnar mu trdno »drži štango« in skrbi, da lahko basist in ritem kitarist postavita zid, ob katerem si lahko vsak od obiskovalcev razbije glavo, ko poskuša pobegniti iz brezna obupa, ali pa se prepusti poti direktno na dno tega brezna, saj ve, da ga na koncu čaka odrešitev …

Aja. Skoraj bi pozabil. Publike se je skozi celoten večer nabralo kar lepo število, tako da je bilo vzdušje dobro in primerno. Igrali so pač black metalci, tako da veselice ni bilo, ampak vsi prisotni (šolski avtobus bi bil lepo poln) smo bili nedvomno zadovoljni z videnim in slišanim.

pod črto:

Zakon koncert! Zakon nastopi vseh treh bandov in res posrečena kombinacija različnih pristopov k istemu glasbenemu žanru! Vsak od bandov nam je pokazal, zakaj pravi metal (ne glede na barvo ali predpono) nikoli ni bil in nikoli ne bo zlagana glasba, kjer je forma pred vsebino!

tekst: Rok Erjavec
foto: Tilen Pogačnik

Povezani članki: