Billy Idol – Kings & Queens of the Underground

(BFI Records / Kobalt, 2014)

Še vedno nesporen kralj podzemlja!

V 80. letih je narekoval rock ‘n’ roll sceno, ko je nizal hit za hitom, s svojo pojavo pa nikogar ni pustil ravnodušnega. Rocker, po katerem se pretaka tudi punkovska kri, se je v svojih zrelih petdesetih odločil dokazati, da ni samo še eden na seznamu tistih velikih imen, ki so spomenik preteklemu času, ko je glasbi vladal dobri stari rock. Billy Idol se je zadeve lotil resno, saj v letošnjem letu ni pripravil samo avtobiografije Dancing with Myself, ampak se je podal tudi na turnejo po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji, kjer bo predstavljal svojo novo pogruntavščino, album Kings & Queens of the Underground. Po skoraj desetih letih se je platinasti Britanec ponovno odločil predstaviti, saj je v tem času neupravičeno ždel nekje v ozadju. Njegova glasba je bila vedno nekaj več kot rock in tudi ne povsem punk, Idol pa je rad kombiniral glasbene stile, kar ga je skoraj stalo kariere. Po slabo sprejetem Cyberpunku iz leta 1993, se je začel utapljati v pozabi, vendar se je v zadnjem trenutku potegnil na površje. Vrnil se je leta 2005, vendar se tudi Devil’s Playground ni obnesel po pričakovanjih.

Ko je že mislil, da si svoje glave ne bo še bolj belil z iskanjem novih harmonij, je napočil čas za Kings & Queens of the Underground. Že mračnjaško obarvan naslov obeta dobro mero billyjevega sloga, vendar ta na nekaj mestih izzveni. Album je kot nekakšna mešanica vsega, kar smo pri Billyju že vajeni, vendar v nekoliko novi podobi. Preoblečen Rebel Yell je Postcards from the Past, ki z izrazitim ritmom in kitarskim uvodom ustvari napetost, ki se nato razživi v refrenu. Tudi v Whiskey and Pills, ki je še ena izmed bolj energičnih, poleg kitarskih spremljav, za katere je poskrbel Idolov dolgoletni sodelavec in tudi starosta kitarske scene, Steve Stevens,  napetost ohranja z zgovornim besedilo pesmi. Od punk rockovskega albuma in Stevensa bi pričakovali več solaž, a je album nekoliko kitarsko podhranjen. Billy pa je poskrbel za tiste, ki jim je morda bolj všeč njegova mirnješa plat. Eyes Wide Shut je tako še ena mirnejša balada, za to pa poskrbi predvsem izrazita klavirska spremljava v družbi kitar in Idolov vibrato, ki ohranja nekoliko zasanjano vzdušje. Ghosts in My Guitar v izvedbi z akustično kitaro in zelo mirnem ritmu še najbolj spominja na Eyes Without A Face, njegov vokal pa je čist do take mere, da je skoraj neprepoznaven. A brez skrbi, Billy se svoje raskave barve glasu drži tako močno kot platinaste barve svojih las. V Kings & Queens of the Underground, ki je nadela ime albumu, Idol povzema nekaj dejstev o svojem življenju in delu, vendar pesem zaradi vokalnih linij morda celo nekoliko spominja na opero, spremljava pa se nekajkrat zaradi flavte zdi na rockovskem albumu nekoliko ponesrečena. To bi utegnilo veljati tudi za Nothing to Fear, Love and Glory in Save Me Now, kjer je ritem skorajda meji na dance, celoten aranžma pa kljub kitaram še preveč spominja na moderne ritme. Še dobro, da ostaneta Bitter Pill in Can’t Break Me Down, ki sta še najbolj podobni njegovim preteklim mojstrovinam. Stopnjujoč ritem vodi v refren, ki gre hitro v uho, najboljši del pa je umirjen “It’s just my natural reaction”. Dobra lega glasu dokazuje, da Billyja preprosto “ne moreš spraviti na tla”, ker ostaja “kralj podzemlja”.

Britanec je letos zavihal rokave, pa to ne samo ob Rebel Yell, ko na koncertu sleče majico, ampak dobesedno. Za ljubitelje Billyjeve nežnejše plati se najde nekaj pesmi, pa tudi za tiste, ki se še niso naveličali njegovega uporniškega alter ega. Album ponuja pester izbor, vendar je morda prav to njegova šibka točka, saj se želi preveč približati temu, kar danes narekujejo glasbene smernice. Morda smo priča nekemu novemu punk rocku, saj mu je uspelo zasesti visoka mesta na Billboardovih lestvicah, sicer pa je naletel na mešane kritike. Idol  je kljub temu, da je s svojim slogom vplival na številne glasbenike, vedno iskal nove, moderne ritme, a kljub temu večkrat neupravičeno ostal v ozadju. Morda je prav to eksperimentiranje krivo, da je temu tako. Za tiste torej, ki se raje držijo “varnih” oziroma preverjenih melodij, je bolj kot njegov album primeren njegov koncert. Idol se je v Ljubljani ustavil že dvakrat, prav gotovo pa ima v načrtu še kak obisk, saj je nad slovensko publiko v polni dvorani vedno navdušen.

Sara Jagodič

Povezani članki:

Značke: