AC/DC – Rock Or Bust

Rock or Bust

(Albert  Columbia Records 2014)

Baje so bendi, ki delajo svoje skladbe po enem in istem principu in tako, kot zveni vse od Mötörhedov identično, bi lahko marsikaj istovetnega očitali tudi soldateski avstralskih jezdecev pregrešnega boogie rocka, starostam AC/DC. Preprosta opolzka besedila, konotacije na seks in te strupeno sočne kitarske pasaže sedaj edinega Younga v zasedbi, ki že štiri decenije pomeni granitni pojem konkretnega, prvinskega in efektivnega rock’n’rolla, so dokaz, da včasih spremembe enostavno niso potrebne. Pravzaprav bi bilo karkoli spreminjati smrt za zvok in pojem imena AC/DC, kljub temu pa se leta 2014 žal niza toliko sprememb tudi znotraj zasedbe same, da me je bilo kot starega fana zasedbe prav strah prisluhniti končnemu rezultate že petnajste plošče z naslovom Rock Or Bust. Tokrat ne bo odveč opozorilo, da sem osebno pri povzemanju bistva plošče stežka docela objektiven, ker se po skoraj dveh desetletjih in pol popolne vdanosti v veličino AC/DC prištevam samovoljno med tiste, ki vere v Avstralce in njihovo mogočnost ne nameravam nikoli opuščati, a je strah preveval tudi mojo dušo.

Iz zasedbe je zaradi hude bolezni, demence, izstopil starejši izmed bratov Young, ritem kitarist in poleg Angusa edini izvirni član zasedbe od prvega dne dalje, Malcolm Young. Kasneje smo v medijih brali tudi o sojenju bobnarju Phillu Ruddu in o distanci zasedbe od tokrat že v drugo odpuščenega Rudda. Plošča, ki bi bila lahko prav tako zadnja v njihovi karieri, je morala prekositi vse poprej ustvarjene monumente, da bi bil odhod v stilu lahko dostojen legendarnega statusa benda, ki je dal rocku težo, vitalna godba pa ni postregla s surogati s kratkotrajnim rokom trajanja. Rock Or Bust je tako izdelek, ki se ga ljubitelji AC/DC standardov lahko tako veselijo, kot tudi bojijo obenem. Že po prvem poslušanju pa postane jasno, da AC/DC profanih slabosti ne prenašajo na svoje studijske izdelke in da je perfekcija preprostoti tudi tokrat zlata valuta, s katero se streže publiki. Še  pomnite, tovariši? AC/DC so z najboljšim dejansko stregli prav v epohah največje bolečine.

Po uvodni testosteronski sočnosti skladbe Rock Or Bust se na malce več kot polurnem izstrelku umazanega boogie rocka (plošča je dejansko celo krajša od rekordno kratke in precej kritizirane Flick Of The Switch, ki so jo AC/DC »zagrešili« leta 1983) odprejo vsi registri. Šest let po albumu Black Ice se v ušesa zliva bolj umazan vintage sound, ki si ga je bend uspel izsrkati iz glasbenih čaker v kanadskem studiu Warehouse Studio v Vancouverju, vnovič sta imela prste zraven stalna produkcijska spremljevalca zasedbe Brendan O’Brien in Mike Fraser. Angusova kitara zveni polno in riffovsko navdihnjeno, dopolnjena z bolj surovo ritmiko Malcolmovega sina Stevieja pa je kitarski ešalon bolj podoben tistemu iz Back In Blacka ali Poweragea kot novejših studijskih pedantarijah. Na plošči se sicer sliši še Ruddovo bobnanje, ki lepo parira preprostemu ubiranju strun Cliffa Williamsa, precej več kot izvrstno predstavo pa postreže vokalno dobro ogreti Brian Johnson, ki zveni kot v najboljših letih. Preprosto, lucidno in brez premišljenih rezerv se igra nadaljuje s standardom Play Ball, ki bi bil prav zlahka singel iz Ballbreakerja, derivati prvotne eklektike bratov Young iz povsem drugega kvadranta prostorsko-časovnega kontinuuma pa je dejansko AC/DC poklon padlemu heroju. Rock The Blues Away je Dirty Deeds mašilo, potentna Miss Adventure pa prilije na stare, dobro znane plamene še prekleto vitalne zveri nov odmerek adrenalina. Malce bolj umazana produkcija se z Dogs Of War poigra s senzualijami, brezčasni AC/DC standardi pa streljajo iz bokov s krepkimi odmerki boogie umazanije in ne kozmetično ozaljšanimi slepimi naboji. Angusove solaže odpirajo cerebralne vode kocinjenja, rustikalni krik SG-ja pa se nadaljuje v stilu. Got Some Rock’n’Roll Thunder izpolnjuje AC/DC standarde kvalitetne zabave v zadimljenih beznicah, z liricizmom skladbe Hard Times pa se bend na umazani upočasnjeni način posveti obračunu s težkimi časi. Po manj kot treh minutah možatega boogie obračuna z žalostjo se terapija nadaljuje z ognjenim krstom Baptism Of Fire. Stari dedci ga znajo še vedno izviti iz drobovja osebnega Pekla – tisti prvinski party boogie rock, ki polzi mimo in polni vrzeli v času pristno, čeprav obenem tudi dobro naučeno in že slišano. Umazani finale s skladbo Rock House, trdozvočnim Sweet Candyjem ter Emission Controlom dokazujejo in potrjujejo primat najboljšega in najglasnejšega benda na južni polobli planeta (in širše) in zastorji padejo, slušeči pa prepoteni in z nasmehom na ustnicah priznajo dominacijo starcev, pardon – starost pravega rocka iz dežele »down under«.

Rock Or Bust je monument, po katerem je tudi morebitno dokončno slovo benda, ki je krojil podobo rocka zadnjih 41 let v sebi lastni maniri minimalizma, pokončnosti in velikih kromiranih jajc, slajše in dobro ubesedeno. Decibelni upor proti zobu časa in kataklizmah znotraj za nekatere zgolj dvodimenzionalnega AC/DC sveta servira ploščo vredno pomnenja. Čeprav zveni znano in že slišano in spominja, lej ga zlomka, na AC/DC – tisti bend, ki gromovniško premika meje kakovosti glasbe, katero so zasejali v bele duše B.B. King, Chuck Berry in še kdo premalokrat omenjan, v iste kotičke pod odre pa vabi že tretjo ali celo četrto generacijo tistih upornikov proti sistemu, ki ne priznavajo poraza, starosti, minevanja in komercialne prodanosti oziroma ujetosti v kolesje sistema. Kljub temu smo vsi skupaj del dobro naoljenega kolesja, del volilnega telesa, molilne baze, le da se tokrat udano klanjamo lahko preprostim predikatom dobre klene muzikaličnosti in naznanjamo, da je Rock Or Bust prav zlahka tudi ena boljših plošč letošnjega leta. Ne zavoljo moje pristranskosti, temveč kakovosti in teže vseh enajstih argumentov, ki jih bodo čuteči in ljubeči oboževalci rocka dejansko težko preslišali!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: