Soen – Tellurian

(Spinefarm Records, 2014)

Veliko je vrelcev, iz katerih bruha navdih, le malo pa je tako zasvojljivih, a obenem toksičnih, da se podobnosti pri podobno zvenečih, ne glede na kakovostno raven in podkovanost, graja in kamenja, kot je to pri Tool ali A Perfect Circle. Zavoljo popolnosti božanskega izvirnika, po katerem lahko reprize zvenijo in izzvenijo prazno ter povsem nepotrebno. Prvi kamen je tako proti superskupini progresivnih magov ekstremne ostrine Soen, skupine, sešite iz delov Opeth, Death, Amon Amarth, Testament ter še čim, letel po Cognitive v velikem loku, tako je bil potop v drugi izdelek, ploščo Tellurian, vse prej kot sproščen in neobremenjen z uvodnimi primerjavami. So po Lateralusu Soen spisali svoj 10.000 Days? Pustimo to zaenkrat ob strani in ne sodimo knjig po platnicah. Progresivni elementali, izvrstna produkcija ter s strani benda izražena želja po koraku vstran od primordialnega greha prevelike podobnosti so bile olajševalne okoliščine, že po prvem soničnem obratu pa je jasno, da so se derivatni hlapi generičnega prvenca razkadili, bend pa je v svoje nedrje sprejel kemijo reaktivnih The Mars Volta, verjetno pa so se vmes na predvajalniku znašli tudi Fair To Midland, Porcupine Tree, Katatonia in še kaj.

Tellurian je, zgolj dve leti po razvpitem in kritiziranem prvencu, sposoben ohraniti najboljše s kontemplativne kopije Lateralusa, plošče Cognitive, poslušalcu pa ponuditi tudi krepki odmerek Soen lastne duše in melanholičnega intelekta. Reflektiranje na tematiko sveta, na katerem so čuteči in misleči prav zlahka tujci med že tako oddaljenimi in odtujenimi individualisti in karieristi, je tokrat strupeno začinjeno s težo, ritmično igro vredno prvega iskrenega komplimenta, predvsem pa z izjemno kemijo četverice preostalih, kjer si glasbeno pero podajajo izvrstni Martin Lopez za bobni, Stefan Stenberg za basom, Kim Platbarzdis na večdimenzionalni in malo manj servilni ter sterilni kitari, nenazadnje pa svoj levji pečat zvoku benda odtisuje tudi melodični melanholik popolne severnjaške žalosti Joel Ekelöf, ki se meynardizmom ni odpovedal, a o tem malce kasneje. Dejstvo je, da ima Tellurian več žmohta in esence v jedru kot predhodnik.

Energični globinski potop v meglice neznanega se izvrstno začne z razgibanimi teksturami izpraznjenega lista. Tabula Rasa poka od ritma in krasnega melodičnega preigravanja vokalov, ravno prav kičavih kitar, delikatne resonančne harmonije pa so takšne, da bi se pod njih prav rad podpisal, verjamem, ta hip tudi prvi mož Toolov. Hipnotika žalosti in notranje demonična moč popolnih emocij se uravnotežuje med stanjem implozije ter popolne eksplozije delcev celote. Tudi vsebinsko in zvočno nadaljevanje gre v tej smeri s skladbo Karuman, potenciometri občutja pa nihajo vse bolj proti sferi popolne všečnosti iz takta v takt, iz poslušanje v poslušanje. Je potrebno želeti kaj več od popolnega stapljanja atmosfere in kreativnega igranja z mejami svojih zmožnosti? Krasna svežina, ki jo je v bend po Digorgiovem odhodu vnesel Stenberg, sovpada z notranjo renesanso zasedbe, Soen pa se ne ustrašijo niti minimalizmov. Baladni trenutek s skladbo The Words je le predstopnja novega stopnjevanja decibelnih ravni albuma s skladbo Pluton ter krasnim poudarjanjem progresivnih nastavkov, zaradi katerih so pretekle zablode že zdavnaj pozabljene. Po psihedelični kozmiki Koniskasa se na Ennui v celoto vlije vreli udar opethovske metrike na toolovski cerebralni neizrekljivosti, ki jo težka gravitacija nordijsko polarnega Voida sklene v krasnem substitutu za vse tisto, kar čislamo v zgoraj multiplo navedenem bendu iz mesta padlih angelov. Dovršeni sklepni finale s fragmentirano skladbo The Other’s Fall ne pušča v ustih občutka nepotešenosti, praznih polnil ali nepotrebnih muzikaličnih medmetov.

Soen so zrasli in prerasli mastno temo in senčnost, primerjave s podobnimi izvornimi temelji, z izviri. Tellurian je izvrtal novo vrtino, iz katere se bo lahko bend razvil v nekaj sebi lastnega in k čemur se bomo lahko v bodoče vračali kot k merilu dobrega in boljšega. Do popolnosti je še vedno dovolj prostega prostora za razraščanje, evolucijske preobrate in levitve. Tellurian je uspel po preobremenjenosti prvenca izvesti trik popolne levitacije, ob katerih se tudi najtrdovratnejši kritiki in nergači lahko strinjajo, da je žogica vrnjena na našo stran. Do stanje popolne iztelesitve ter šamanskega odklopa manjka še ščepec magične posebnosti in neslišanega, a je po tem, ko se lirični slez besedil lepi na oboke malih možganov prvo dejanje poslušalskega prestopa na stran popolne vere v veličino zasedbe Soen domala doseženo. Hipnotika kot črna luknja težkih otožnih sanj ter zlovešče neulovljivosti lepo metamorfiranega benda so dovolj dober razlog, da prvemu soničnemu obratu sledi vnovična katarza z neskončnim vračanjem podobnega, a s svojo lastno esenco.

Soen boste lahko v živo ujeli 22. marca 2015 v Channel Zero.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: