Pink Floyd – Endless River

(Parlophone / Columbia Records, 2014)

Pazite kaj si želite in po čem hrepenite. Dve deceniji po zadnjemu odzvenu The Division Bella smo deležni – Pink Floyd albuma za nov milenij. Zadnjega in to nepreklicno zadnjega, s katerim se sklepa domala pol stoletja zvočne sonične epopeje, epohe v glasbenem svetu, ki ji poprej in poslej ne bo para. Teh pol stoletja je bilo obdobje strasti, vizij, egotripa in glamurozne genijalnosti, nato trpkosti in predvsem čiste glasbe, ki je uspela nadvladati osebnostne razpoke in neujemanja med četverico, ki je nekoč krojila s svojimi škarjami platno teksture popolnega, progresivnega, predvsem pa brezčasnega zvoka, ki je narekoval smernice in postavlja Pink Floyde v pozicijo popolnega ekstrapoliranja. Petnajsti studijski izdelek, verjetno za marsikoga najbolj pričakovani album zadnjih nekaj decenij pa prinaša poleg oznanila popolnega konca tudi mešane teksture občutij, celo grenkobo, zaradi katerih o presežku presežkov tokrat ne moremo govoriti, seveda pa je vprašanje zakaj bi bilo to tako prekleto nujno in absolutno pričakovano.

Verjetno zavoljo tega, kar ime Pink Floyd predstavlja oziroma so predstavljali vsaj do trenutka neuspešnega razpada in ukinitve zasedbe s strani enega najpomembnejših stebrov zasedbe, egotriperskega masterminda ideje ter sooblikovalca ideoma, ki ga Floydi predstavljajo, gospoda Rogerja Watersa. Waters je svoj dokončni ne zasedbi rekel leta 1985, zakar puristi Floyde nadalje morebiti lahko smatrajo za Gilmourjev poligon zvočnega izživljanja kreative, podaljšek njegove solo kariere ali vsaj paravan za samopromocijo, seveda pa je koščkov Pink Floyd sestavljanke več, a se ti zavoljo minljivosti in časa izgubljajo. Tokrat v sestavljanki leta 2014 manjka tudi pokojni klaviaturist Richard Wright, Endless River pa je hommage, poklon tako njemu kot tudi postulatom, horizontom univerzuma nekdaj mogočne zasedbe in glasbenega idioma nad fizičnimi omejitvami zasedbe.

Slovo je naporno ubesediti z besedo, Floydi pa tokrat v ušesa vlivajo instrumentalne ambientalije, ki so se porajale neposredno po izidu The Division Bell-a. V dvajseturnih seansah preostale originalne trojice se s prepletom zvoka studijev Astorie in Medine produkcijsko dogaja soundtrack o minevanju, odhajanju in sklenjenosti neke dobe, ki ji ni več kaj dodajati. Mokre sanje vseh, ki so hrepeneli po prisluhu neizdanega in zamolčanega projektnega dela, albuma Big Spliff bodo le delno uresničene. Hommage v osemnajstih dejanjih so produkcijsko krojili Gilmour, Youth, Andy Jackson in Phil Manzanera, nekako pa se ni možno otresti občutja, da z zvočnim naborom prepoznavnih floydizmov poslušate nekaj onkraj temne, izgubljene strani The Dark Side Of The Moona ter albuma Wish You Were Here. Tudi zato, ker so svoj del zvočne meditacije prepustili temu, kako je Wright zvočno dojemal zasedbo in kaj nepojemljivo subtilnega je imel podariti zasedbi v navezi z Gilmourjem ter Masonom. Posmrtno ne več zgolj kot izvajalec Watersovih megalomanskih idej, temveč tisti dolgo spregledani in premalokrat čislani četrti steber v polifoniji Pink Floyd zvočne mavrice in subtilnosti.

Od nekdaj je bilo čutiti, da je bend konstantno gradil na temeljih prej izdanih albumih. Pomislim na Welcome To The Machine s temne strani meseca in nato na so tu odzveni ob zidakih The Walla, vsekakor pa se, malce izzvan s primerjavami in asociacijami embrionalnih zametkov skladbe Wish You Were Here znajdem v psihedelični paleti skladbe Any Colour You Like ali v bolj zloveščih Wrightovih narativih sprehodov po Dogs in tu je kost za glodanje tudi tokrat. Endless River daje pridih »klasičnega Pink Floyd zvoka«, karkoli že ta je. Odmislite Sydove psihedelične blodnje in vse kar  se je dogajalo do Dark Side Of The Moona. Emocij je manj, več je racionalizma, zakar je matematika in kalkulus ritma, strukture in kolosalne končne podobe s sedemdesetimi prinesel Watersov monument, ki pa brez ostalih treh delov verjetno ne bi mogel eksistirati. Pink Floyd univerzum potrebuje štiri težišča, štiri oporne točke in če kaj od tega manjka, je podoba, celota okrnjena. Tudi zato je z A Momentary Lapse of Reason Gilmour spisal svojo prvo solo ploščo, trženo z imenom benda in je vse vnaprej zgodba o degradaciji božanske popolnosti in popolnega kalkulusa v bledo podobo same sebe. Solidno bledico, a vseeno ne nekaj, kar bi postavljal sam ob bok klasikam preteklosti.

Ostajajo približki, sheme, ne pa popolne umetnine, ob katerih bi po nuji padali na kolena in izrekali, da takšne božanskosti nismo vredni. Celota je sestavljanka iz štirih produkcijskih delov. Na prvih dveh koščkih celote, skladbah Things Left Unsaid ter skladbi It’s What We Do se z dodajanjem kitara in basa simplicistično poigrava Youth, nato je tu Gilmourjev del s kitarskim soustvarjalcem Philom Manzanero, ki je pustil prepoznavni pečat Gilmourjevi solo plati On An Island. Nato so tu dodani še segmenti Wrightovih vaj iz leta 1969 z dodanimi bobni ter kitarskimi plastmi in zgolj samo en ubesedeni trenutek za marsikoga premalo konkretnega instrumentala, skladba Louder Than Words, pod katero se je podpisala Gilmourjeva žena Polly Samson. Za marsikoga kaplja čez rob dobrega okusa, spet za druge čisto povprečen Floyd štiklc, po katerem izboljšav in nadgradenj v bodoče ne bo. Besede so odveč, v filmski kalejdoskop prebliskov pa se prikrade marsikaj – na skladbi Talking Hawking tudi sam teoretik črnih lukenj in kvantne mehanike, a tudi  on ne more dati plošči črnine in zaključevanja očitno prepotrebnih parabol več zlatega sijaja, ki ga v predolgih presledkih časa ni uspelo uloviti gravitacijskim točkam same zasedbe.

Presežkov ni. Tudi verjetno zavoljo odsotnosti kreativenga krmarja in vizionarja, glasovne začimbe pravega vintage sounda zasedbe Rogerja Watersa, predvsem pa ne kemije originalne četverice. Plata je hommage Pink Floydom s strani preostale dvojice benda samega. Ekstrapolirani in oddaljeni od tega, kar so v zadnjih domala pol stoletja (no, malce manj) uspeli ustvariti in nam dati kot temelj razprav. Kar mi mislimo, je brezpredmetno. Oddaljena refleksija brez besed, preigravanje že preigranih fraz – slovo v slogu, ki pa mu manjka ščepec več – denimo prisotnost Watersa in prej omenjeni pokojni Wright, na kakem komadu pa morda prav tako mrtvi Barrett. O ego clashih in že tisočkrat slišanem tokrat ne bi izgubljal besed. Vsi bi čudeže in nove presežke. Bend po 15. albumih ne bi potreboval narediti nič, zgolj razglasiti nepreklicni konec, tako pa smo deležni vsaj finega obliža na dušo. Je soundtrack odhajanja in zadnje dejanje, po katerem zastorji nepreklicno padajo. Vsekakor velika gesta od še večjega benda, po kateri je napočil čas za večni molk ter tišina in spokojnost brezčasne večnosti onkraj neskončne reke časa. Slava jim.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: