Opeth – Pale Communion

(Roadrunner Records, 2014)

Obledeli posnetek, na katerem se pet ljudi iz nekega drugega časa zazira nazaj v sedanjost in daje vedeti, da je pobeg od zakoličenih dolgočasij ter lastnih inventivnih smernic morda le uspel. Četrt stoletna tradicija trdote, neusmiljenosti se za nekatere upornike s talentom in pravimi razlogi končuje – prav to je lahko pomislek, s katerim se bo spopadal sleherni posameznik, ki švedske mogotce, mogule prefinjenega death metala s progresivnimi zametki, skupino Opeth povezuje zgolj s trdozvočnimi predikati. Odmikov je bilo v preteklosti že nekaj. Akustično teksturalna Damnation je terjala opravičilo ter odkup z Deliverance, po predzadnjem izletu v progresivo sedemdesetih z albumom Heritage pa je postalo jasno, da se prvi um zasedbe, vizionar z nadgrajenim in nevsakdanjim glasbenim okusom, gospod Mikael Akerfeldt v svoji težnji po pobegu in amorfni preobrazbi odloča poslušati svoj notranji glas in ne pozive nergajoče množice. Pale Communion je variacija na isto temo estetskega upora sistemu ponovitev, reinventivni kolektiv, organizem Opeth, pa je rodil album, o katerem se lahko govori zgolj v superlativnem smislu.

Tako glede produkcije, ki zavestno zavrača degenerativno praznino novodobnega metala po letu 1990, v katerem je razen hrupa in vse manj človeškega občutja vse več sintetike, premalo moduliranosti in finih tekstur. Opeth zvenijo kot skupek, konglomerat dobrih, raje rečeno izvrstnih glasbenikov, ki se ne ozirajo na časovni paradoks večnega modernizma sovrstnikov iz nekega drugega, precej manj poduhovljenega univerzuma. Opeth pristajajo tudi na označbo regresivnosti, če progresivnost pomeni odmik od domišljene forme. Inteligentna shematskost albuma Pale Communion izpoveduje dnevniške zapise prvega grla zasedbe, kot bi ti v zvočni podobi zveneli v izzvenu sedemdesetih ali zgodnjega začetka osemdesetih, konceptualna forma pa se ne bere kot nek krovni koncept, monada s prenapihnjenim višjim smislom, temveč reflektira sedanji čas, preteklost ter vizijo prihodnosti, kot bi jo lahko čutili, če bi se zavedali preteklosti. Hammondi, sočne bobnarske jazz pasaže, mile in polne, tople kitare ter forma z repom in glavo – kot bi bili deležni inspirativnih izbruhov Ala di Meole, Billyja Cobhama ter ostalih gurujev fuzije v njihovih najboljših letih. Zvok torej absolutno pije vodo. Naveza prvega ideologa Opeth s Stevenom Wilsonom ter Tomom Dalgetyjem torej ve, kaj počne. Kaj pa posamični fragmenti?

Tudi slednjim ne manjka notranje dinamike, ki od otvoritvene domala Crosby-Stills-Nashovske skladbe Eternal Rains Will Come prehaja v zasvojljivi tok meditativne Cusp Of Eternity s kompleksnimi, perfektno izvedenimi zvočnimi pogovori vseh petih gradnikov Opeth. Izvrstna provokacija se nadaljuje prek niza nadaljnjih skladb, med katerimi po opethovskem medmetu skladbe Elysian Woes, ki bi prav zlahka dopolnjeval dekado in več stari Damnation v bolj starodobno futuristični svet goblinov s skladbo Goblin ter hipijado kristalno čiste skladbe River. Fantje so izzvali stare »pravoverne« Opeth fane, izdajstvo pa lepo zajema skladba Voice Of Treason. Dramatičnost, simfonična kičavost, kalejdoskopska refleksija, ki proti koncu le zaprasketa v momentu, mikrotrenutku nasičenih bobnov, zloveščih godal ter Akerfeldtovem vprašanju: »Have you ever seen the aftermath of giving up?«, medtem ko se zasedba predaja popolni eksploziji glasbenega navdiha, distorzirani improvizaciji, dušnemu jazzu ter nato stilsko izvedeni umiritvi strasti.

Popolno, za nekatere morda bledo obhajilo se spretno in veličastno zaključi s skladbo Faith In Others. Katarza je sklenjena z eksplorativnim popmikom v smeri etna, post-rocka, post-opethovske izstavitve novim elementom povsem nove entitete, nove identitete, novih Opeth. Progresivna z namensko igro regresivnih elementov izžareva ljubezen, krhkost, lepoto in željo narediti nekaj lepega, trajnejšega od hipnega obrata na hitom naklonjenih radijskih postajah. Opeth so bili in bodo več kot le one hit wonder. So ekvivalent Pink Floydom, a z nekoliko manj teatralike, pompoznosti. Možje glasbene postave so sedli v svoj časovni stroj ter zavrteli kazalce na urah za štiri decenije nazaj v čase iz katerih se vsaj ta hip ne nameravajo vrniti v sivino današnjega sveta, ki ima, priznajmo, bore malo dobrega ponuditi za dušni blagor.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: