Odpisani – Šah mat

(GBTM, 2014)

Še pomnite čase pokončnosti in nepopustljivega revolta, tovariši? Bili so časi garaž in zakloniščnega »NE!« proti sistemu in  kapitalnim zablodam človeštva, danes pa je tistih brez dlake na jeziku in predvsem z jajci manj kot nekoč. Kaj bi Slovenija brez založbe, ki poleg centra dobro promovira tudi nekdaj pozabljeno obrobje metropole? Tu velja postaviti spomenik idejnim nosilcem ideje God Bless This Mess, nekdaj precej glasnejše prekmurske zarote hrupa ter bendom, ki jim oddaljenost od središča slovenskega omejenega univerzuma ne jemlje poguma delati, kričati svoj revolt in ustvarjati kleno glasbo z jajci. Del te soldateske so tudi povratniki prleško-prekmurskega HC podzemlja, bend Odpisani. Tudi po 19. rojstnem dnevu se agilnost, jeza in želja po spremembah, uporu, ne polegajo. HC je bil morda resda žanr, ki je z brezkompromisno ostrino zaznamoval osemdeseta, a je po prvotni eksploziji navdiha veliko starih plamenov že pogasnilo tako doma kot na tujem. Vsaj center je ostal brez pravih praporščakov ostrega revolta, po zasavskem HC-ju pa vse glasneje pribijajo Primorska, Štajerska, z vrnitvijo po krivem odpisanih ilegalcev Odpisanih pa tudi Lotmerk in zapostavljeno prleško obrobje.

Že na prvi posluh njihovega tretjega celovečernega albuma Šah mat se da čutiti izročilo province, ki vrača udarec v maniri testosterona D.O.A., Sick Of It All, Discharge, Minor Threat, Hüsker Dü ter tudi domorodne soldateske skoraj pozabljenih bendov. Prleki in Prekmurci vračajo udarec ravno v času najhujše recesije, zloma vrednot, na svoji šahovnici z imenom domovina pa se posvečajo perečim tematikam socialne podhranjenosti, predvsem pa statusu quo, brezidejnosti, praktično res pat poziciji, v kateri se nahajamo že predolgo časa. Odpisani ne pomilujejo niti elite, ki bi jo morali razgnati niti črede apatičnih ovac, ki šteje vsako leto več grl in manj jajc. Odpisani so pri svojem pristopu zagovorniki principa »manj je več«, enostavne in spevne kitarske linije, precej okrnjeni, a HC-jevsko povsem zadostni bobni, predvsem pa ravno prav  raztrgani in srditi vokali prvega grla zasedbe Boruta Horvata. Kljub simplicizmu rime ne odstopa od dosledne uporabe slovenske besede ter dialekta, da ga le ne bi preslišali tisti, katerim namenjajo salve garažne brutalnosti.

Po uvodnem Vetru, ki vsem kapitalističnim svinjam in kapitalcem sporoča »Gotofi ste!«, sledi malce klenega obešenjaškega humorja s Prleki v vesolju. Tolažba v teh časih bi bil lahko liter (ali dva) domačega, doma sklepana raketa in let v vesolje, trdne hrbtenice in puntarske nravi pa ne zlomi niti finančna podhranjenost domačega okraja. »Jebeš Mars pa Venero pa Pluton, špricari falijo našin guton, Lodja je zjebana kak stora drolja, Lotmerk center je vesolja,« poje Borut in pri tem ne izpade aboten ali smaovšečen pezde – prej obratno! Puntarji pripravijo nato svoj ples Na grmadi, se posvetijo partiji šaha s skladbo Šah mat, absolutno potenco najpotentnejšega NYHC, pardon Lotmerk HC-ja pa izseva energični udar skladbe Mater vam sajavo. »Dosti imamo vsega sraja in vašega nategovanja!« se zažre v male možgane, po precej brezkompromisnem momentukatarze z ognjem pa so Odpisani na sebi lastni glasni način pesimisti pri tem, kaj se dogaja v kraju, ki bi se lahko poimenoval Slepa ulica. Tenzija in revolt so v sferi rdečega, a kaj, ko vodnika iz slepega črevesa, z zapeko zadelane stranpoti, ta hip še ni na vidiku. Sistem razpada indružba je ranjena, potenciranje frustracije s skladbo Jeba pa napoveduje apokalipso, ki jo prinaša Tisti den, na koncu pa se na skoraj svetopisemski način vračajo štirje jezdeci, oratorji socialne apokalipse, prej najavljeni Odpisani.

Ne gre za to, da bi Šah mat z intelektualiziranjem pomagal cepiti atome ali prinašal rešitve, bližnjice, je pa res, da je pravi HC obliž včasih prav fina popotnica za celjenje in lizanje razbolelih ran, ki si jih v igri kapitala tako lepo zadajamo sami, pomoč in rešitve pa iščemo v drugih. Odpisani izrekajo vso melodično simptomatiko časa in gnile družbe, v kateri ni nič tako, kot bi moralo biti, so pa vsaj Prleki pri tem koncizni in ne olepšujejo nič. Vse v imenu dobre hardkoračine, dobre melodije, fine parole, podkrepljeno s krepkimi podtoni albuma, ki lepo dopolnjuje diskografski opus preteklih decenij, ne prinaša pa revolucije. Slednja je odvisna od kritične mase množic, se pa v čakanju na ta trenutek definitivno priležejo tako svežina, ostrina kot trpki realizem, ki ga fantje z obrobja obvladajo izpovedati precej bolje od z vsem zasitenih razvajencev v toplem objeemu varne in z vsem oskrbljene metropole, mar ne? Šah mat si za smeli poskus in vrnitev korektnega udarca centru zasluži čisto desetko! Seveda gre za stvar percepcije, dojemljivosti ter naklonjenosti decibelom revolta. Meni osebnjo slednji ta hip prav fino sedejo!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: