Moveknowledgement: Glasba kot hobi in za vse solde!

Moveknowledgement

Malo je zasedb, ki prebudi in nadraži vsa živčna vlakna v telesu ter sili k gibanju, razmišljanju, prebujanju dinamike. V Sloveniji potentnih primerkov pravega glasbenega žmohta sicer ne manjka, a so le redki tako koherentni, da si drznejo po postavitvi visokih produkcijskih standardov rušiti okvirje ter vedno znova in znova postulirati svoje pravo glasbeno bistvo. Tisti, ki to počnejo, so označeni za suicidne preizkuševalce mej svojih zmožnosti in dometa okusa ter intelekta publike. V imenu instantne varnosti je takšnih pogumnežev malo, na srečo pa se tudi najdejo. Denimo v podobi glasbenega briljanta, ki ga Slovenija premore že dobro desetletje. Ob prelomu mileniuma so se na novomeškem koncu staknile glave nadobudnih kreativcev Mihe Blažiča, Uroša Weinbergerja ter kreativnega lepila prve zasedbe – nadobudnega Gorana Baloga. Ljubezen do glasbe, eksperimentiranja ter hip hopa je rodila idejo Moveknowledgement. Sledili so nizi vzponov ter padcev, ki pa niso upihnili plamena kreativnosti, drznosti ter želje po perfekcionizmu. Po prvih nežnih konturah s ploščami Sun Sun ter Ant People, kjer so svoj pečat dale tako pihalna sekcija kot tudi nežni vokali Sandre Tomović, so sledile korenite spremembe ter nizi prelomnic, kadrovske rošade, slogovni preobrati ter skoki v neznano. Vse v imenu kakovosti in še bolj eksplozivne udarnosti. Od definiranja zasedbe kot kvinteta, ki ga poleg jezičnega velemojstra N’Toka tvorijo še nadarjeni klaviturist Miha Šajina, potentni basist Dejan Slak – Sleyk, David Cvelbar za bobni ter slikar s paleto kitarskih zvokov Uroš Weinberger so se nanizali izvrstni albumi Listen To Nebukadnezar, Pump Down! in peti studijski izdelek, plošča See, ki jo je peterec rojeval zadnja tri leta. Z namenom in ne ozirajoč se na želje publike ali založnikov. Kakovostna in poglobljena kritika sistema navidez demokratičnega a še vedno totalitarizma popolnega nadzora je dobila svoje krstno dejanje s koncertom v ljubljanskem templju alternativne kulture, v Kinu Šiška, po več kot izvrstnem, intenzivnem in iskrenem koncertu, na katerem ni bilo prisotnih odrskih rezerv ali predvidljive koreografije, pa je malce čez polnoč sledil poglobljen pogovor, katerega delim tokrat z vami.

Po videnem v Kinu Šiška je potrebno priznati, da ste nekaj najboljšega, kar lahko ponudi Slovenija ta hip. Tri leta po Pump Downu se vračate s peto ploščo See, ki nadaljuje premise albuma Listen To Nebukadnezar. Kako je nastajala ta plošča in kaj se je z vami dogajalo zadnja tri leta?

Miha Šajina: Na tej plošči je velik pečat pustil naš bobnar David Cvelbar. Mislim da je stvar stekla tako, da sva se najprej videvala z Davidom sama, ker je bil N’Toko veliko na turnejah, midva pa sva položila grunde, grobe, zelo grobe temelje za komade, tako je plošča začela dobivati svoje prve konture. Nato je začel kapljati še ostali bend, najprej Wein in Sleyk, nazadnje pa je na vaje prišel celo N’Toko in …

Uroš Weinberger – Wein: Poudariti velja, da smo imeli po Pump Downu najprej obdobje intenzivnega džemanja in smo dejansko snemali tudi enourne džeme, na takšen način pa je nastal tudi komad See. Pri slednjem gre za zadnjih pet minut  enournega preigravanja, iz katerega smo razvili samostojen komad.

Miha Šajina: Naj dokončam, da so po prihodu celotne zasedbe začeli dobivati komadi svoje prave dimenzije, pri delu pa nismo razmišljali in z racionalizacijo gradili neke strukture, temveč smo se delu predali sproščeno kot bend in glasba je pritekala samostojno iz nas. Mislim, da se nam je malo posrečilo – ni bilo čisto namerno.

Dve plošči nazaj ste izpostavljali imperativ, da je potrebno prisluhniti Nebukadnezarju z vsem tistim, kar lik Nebukadnezarja predstavlja, z albumom See pa postavljate v ospredje človeka v tem novem času, v katerem zaslepljeni vidimo bore malo. Kljub temu, da bi radi videli, bistvo sveta spregledajo le redki, smo pa opazovani. To je bil eden tihih bottom lineov plošče. Kako je See kot koncept prihajal na vaše površje, na raven umetniškega izraza, na raven skupnega miselnega horizonta?

Miha Blažič – N’Toko: Sam mislim, da se vsi koncepti in vse, kar želimo povedati, dogajajo kasneje, po tem, ko smo to že naredili. Takrat po navadi uzremo, da smo nekaj spontano imeli dejansko za povedat, a je potrebno nato to nekako zaobjeti. See je v bistvu naslovni komad, ki se nam je zdel primeren in ustrezen že zaradi naslova, ko pa se prepustiš vsebini je dejansko precej govora o nadzoru, o paranoji, o shizofreniji tega časa, ko imaš občutek, da si ves čas opazovan. Informacij imamo obenem veliko več kot kdajkoli prej, pa ne vemo ravno kaj početi z njimi. Z moje lirične plati, sporočil besedil, je dejansko veliko informacij, impresij. Rekel bi, da se pri plošči zgodi bolj splošni vajb, vzdušje, kot pa nek racionalni koncept ali kritika.

Wein: Hkrati pa se je vse poklopilo tudi z druge, bolj umetniške plati s tem, da ko sem sam zadnje leto pred pripravo plate pripravljal likovno razstavo z naslovom Displace World (likovna eksibicija je pokrivala tematiko deplasiranega sveta, s podobami nasilja, katastrof ter razosebljenega sveta pa je bil izpostavljen klic k streznitvi človeštva je bila intenzivno predstavljana leta 2012 op.p.), tukaj pa je bilo vnovič govora o nadzoru, tako se mi je nakako super poklopilo svoj art vklopiti v bend, kar je bilo doslej popolnoma ločeno področje. Iz tega je nastala tudi naslovnica, ki je v bistvu eno osrednjih oljnih del omenjene razstave. Sliko sem ustvarjal pod vtisom nadzora, kontrole, ime benda ter napis See pa sem na naslovnico vkomponiral postfestno, naknadno. Res sem vesel, da je prišlo do zlitja mojih dveh delov v skupno celoto in na enem samem mestu.

Geneza zasedbe presega obdobje ene dekade in od samih začetkov, ko ste na začetku z ženskimi vokali dopolnjevali  zvočno podobo zasedbe, je kmalu sledil odmik v temačnejšo elektro fuzijo. Izjema je bil Pump Down, ki je v bolj temačno psihedelijo prinesel malce več pop kontur in plesne kratkosti. Kako bi teh deset in več let z vsemi vzponi in padci opisali sami?

Wein: Sam osebno mislim, da smo sedaj dozoreli in gledamo na ustvarjanje drugače kot na začetku. Takrat smo se v želji po dokazovanju z vsem srcem predali glasbi in bili obremenjeni s tem, kaj narediti in kako.  Ljudje pričakujejo nekaj od tebe, nato so tu turneje pa to in ono, postopoma pa smo se osredotočili samo na glasbo. Pozabimo razne televizije, pa RTV in to in ono, tako da smo se uspeli umiriti in sedaj delamo samo glasbo zaradi glasbe same. Predali smo se temu in sčasoma nismo bili obremenjeni z ničimer drugim kot samo glasbo. Imeli smo psihedelični moment popolnega prebliska, za See pa smo celo napovedovali, da bo vnovič bolj psihedelična.

Miha Šajina: Kje smo to napovedali? Pri Mariu? (smeh)

Wein: Jolanda Fele mi je povedala, ko smo imeli intervju, da je celo Miha Šajina med pogovorom in predstavitvijo prejšnje plate povedal, da bo naslednja plošča bolj psihedelična …

Miha Šajina: Očitno sem že takrat vedel, v katere vode bomo naprej pluli … (smeh)

Kako pa je s samo klimo v bendu? Glede na to, da ste se v samih začetkih spoznavali, sedaj pa se že dodobra poznate, me zanima, ali je kaj več demokratičnega dogovarjanja ali so dejansko ustvarjalni imperativi ti, ki vas vodijo?

Miha Šajina: Meni se zdi, da, ko sem sam leta 2005 prišel v bend in ko smo začeli sestavljati komade, da je bilo takrat v kolektivu več trenj. Na teh prvih turnejah nismo vedeli niti kaj početi  niti kaj hočemo, bili smo dejansko pokovci, ki smo viseli po pet dni na vajah, se komaj gledali, si šli na kurac, sedaj pa je scena precej bolj umirjena in se dejansko manj vidimo, ko pa se vidimo, sta tisti dve uri res kvalitetni. Dejansko je manj trenj kot nekoč.

Wein: Pa tudi za izkušnje gre, ker smo se dejansko naučili poslušati in slišati en drugega ter same sebe, slišimo kaj deluje in kaj ne, slišimo napake, ki jih nekoč poprej nismo znali slišati. Saj ima lahko vsaka glasba neko »napako«, ki pa je odvisna od normativov in določanja ravni (ne)sprejemljivega. Norme se višajo in vsaka plošča je dejansko popravek prejšnje na nek način.

N’Toko: Smo pa že od prvega dne dalje stremeli k temu, da nimamo nekega liderja v bendu in dejansko se moramo vedno demokratično odločat po ključu tega, da nihče v bendu ne sme biti totalno nezadovoljen s komadom, ki bi ga igrali. Tudi če je ostalim štirim komad super, enemu pa ne, ga enostavno odpišemo in vržemo v smeti. Drži dejansko to, da se med seboj precej bolj poznamo kot nekoč in že vnaprej vemo kaj bo šlo pri celoti skozi in kaj ne, kaj lahko iz sebe stisnemo in damo na plan kot našo kolektivno stvar.

Glede na to, da pa teh pet posameznikov ne diha in živi samo za Moveknowledgement, temveč imate še svoje stranske projekte – kako usklajujete primarne fokuse na sebe in na zasedbo? Ti N’Toko imaš še MC-jevski solo alter ego, ti, Miha (Šajina op.p.) si štartal poleg vseh ostalih produkcijskih projektov še zasedbo Ewok, Sleyk ima kopico stranskih projektov (Dubzilla, Od Franclna možgani itd.), ti Wein si slikar, najmanj pa vemo o tebi, David, ter tvojih stranskih poteh ustvarjanja.

David Cvelbar: Sam sem, mimogrede, režiser.

N’Toko: On je odgovoren za postavitev scene ter luči …

Ali ne prihaja zaradi preveč stranskih projektov do disperzije in redčenja osnovne Moveknowledgement potence?

David: Bend funkcionira malce na način hobija, kar pomeni, da se dobivamo takrat, ko imamo čas in delamo to, kar nam je všeč, tako da ni nikogar v ozadju, ki bi nas pritiskal in vodil, nas usmerjal. Po eni strani je meni osebno to všeč, pa obenem tudi ne, ker če bi ta sila v ozadju bila, bi se morda drugače tudi sami gibali in ne bi imeli enega špila v Šiški, enega v Škofji Loki. Po tem, koliko smo igrali v Sloveniji, na drugi strani pa tudi izkušnja francoske turneje, ki smo jo izkusili v majhnem kombiju – hvala lepa! To nam je, kot pravim, hobi. Toliko smo že stari, da od nečesa enostavno moramo živeti in v Sloveniji od take muzke definitivno ne.

Miha Šajina: Moraš imeti tudi druge hobije, da nekako preživiš. Človek je brez hobijev prazen in reven …

Wein: Ni pa to zbiranje znamk, da poudarim …

David: To je naša strast. Kot takrat, ko gre vsak lovec v gozd in je napet ko bo streljal, če bo streljal, tako mi upamo, da bo z našo glasbo. Mi smo posneli to plato, jo dali na mizo in rekli: »Ljudje, ne se hecat, že peta je na mizi!«

Miha Šajina: Tudi v krizi je plata na mizi!

David: Potem se sprehodimo do prostora za vaje in je bila sproščenost na takem nivoju, da je na poti že komad za šesto plato! Kot pravim – če bi bila neka forca v ozadju, ta bend verjetno ne bi bil tak, kot je. Mogoče bi bil še boljši. Ne vem …

Miha Šajina: Samo če bi podpisali pogodbo za založbo Mute, da bi v nadaljnjih petih letih posneli pet plat, bi bili po mojem mnenju na slabšem vsaj kar se ustvarjanja glasbe tiče, ker bi bili pod pritiskom, da moramo v roku izdelek nekomu dostavit, da bo on začel z njim operacijo marketinškega trženja. Mi teh prešerjev nimamo in se zelo sproščeno ter na izi dobivamo med seboj dejansko prijatelji in se imamo dejansko fajn.

Pot ste začeli na Gogi, nato nadaljevali na Kapi, sedaj pa ste na Jizahovi založbi Beton Records. Kako to, da je padla odločitev za prehod na Beton Records?

Miha Šajina: Šli smo stran od Kape ter iskali založbo …

N’Toko: Jaz osebno sem z Jizahom že dolgo na zvezi in sem zanj izdajal še ko se je založba imenovala Rap Nika, nakar je šel on na svoje in naredil Beton Records in stvar se je od tu razvijala spontano ter v pravi naravni smeri.

Miha Šajina: Pretehtalo je to, da je on resnično pravi music lover, ljubitelj glasbe, je človek z dejansko največjo zbirko hip hopa daleč naokoli in je obenem človek z izrazitim stališčem glede glasbe same. Brez kompromisev in komercialnih teženj po ugajanju. Če do tega pride –super – če ne: važna je glasba na najvišji ravni.

N’Toko: Njega ne zanima samo nekaj izdati, ampak ga zanima nekaj, v kar res verjame in s čimer se mu bo dalo po enem letu še ukvarjat in to nas je dokončno prepričalo.

Samo založniki po navadi načrtujejo tudi večje turneje, me pa zanima, kako boste iz tega prvinskega štarta na to šli vi?

N’Toko: Ni to v bistvu naloga založnikov. Morda je to v Sloveniji ali pa v Ljubljani nastal tak  vtis, zato ker se s tem tudi založbe tu s tem ukvarjajo. Drugod se s tem ukvarjajo agencije, založbe ne. Verjel ali ne, v Sloveniji nimamo agencije, ki bi furale turneje bendov po tujini, še manj pa takih, ki bi dajale zaslombo bendom v malce bolj alter spektru glasbe. Iz tega zornega kota bi bilo nam popolnoma prav, če bi imeli kakšno navezavo z založbami tudi z agencijske strani, kar bi dejansko prišlo prav tudi številnim ostalim alter talentom Slovenije. Morda nismo tisti prvi kandidati …

Miha Šajina: Prav o tem smo razmišljali, da je nekega pravega slovenskega materiala za rinit po festivalih precej, kakšne agencije, ki bi imela zveze s tujino in bi znala takšne projekte dobro izpeljati, tega pa v Sloveniji dejansko ni.

N’Toko: Tudi zato, ker je že sama delitev v Sloveniji precej toga. Tudi o tem smo se v zadnjem času precej pogovarjali po intervjujih in dejstvo je, da mi nismo nek hud zajeban alter bend. Bend našega profila lahko igra velike odre na dosti komercialnih in obiskanih festivalih, kot jih imamo doma, pa po Evropi, Angliji, Ameriki. Za malo bolj mainstramovski festival v Sloveniji, pa imamo svojo publiko in zaledje, pa smo preveč alternativni. Ves ta čas je bil v Sloveniji en velik strah pred tem, kaj ljudje v Sloveniji sploh še uspejo poslušat in prebavit, v čem je denar in v čem ne … Podcenjevalo se je publiko, skratka! Ravno zaradi tega ni nihče dejansko čutil pravo potrebo, da bi tovrstnim bendom, jih imamo pa kar nekaj res v redu na zalogi, da bi jih spravili v tujino. Jaz mislim, da če niso njihov potencial v Sloveniji prepoznal, se sprašujejo povsem upravičeno, zakaj bi se potem predali tveganju in jih furali po tujini. Premalo je bilo vizije v tej smeri, se pa stvari počasi premikajo. Kino Šiška poskuša vzpostaviti svoj export office.

Miha Šajina: Postavlja se temelje za to, da se k temu prijavijo v letu dni ljudje, ki jih tovrstno delo dejansko zanima in bi delali tovrstno promocijo bendov in se zna zgoditi dejansko, da se bo par ljudi zbralo in stvar zagnalo. Medtem pa glasbena scena pri nas dejansko bogato cveti, se razvija. Ne samo v Ljubljani temveč tudi drugod in to bendov, ki pridno ustvarjajo in se razvijajo ter bi bili zreli za pot ven.

N’Toko: Muzke je, studiji so, klubi so – v bistvu so vsi pogoji za dobro delo, manjka pa ljudi s pravo vizijo, kaj še več s to muzko narediti. Tega se je potrebno enostavno priučiti in upam, da bo.

Miha Šajina: Da bi to nekdo v bendu počel je praktično težko. Ko smo prej omenili, da moraš imeti več hobijev, da preživiš, da pa bi organiziral še ture, medtem ko še delaš glasbo, se ukvarjaš s produkcijo, snemanjem, snovanjem, pisanjem besedil itn., je stvar prenaporna in izčrpavajoča. In to še zastonj – to je potem kar brezvezen in prenaporen hobi.

Wein: Večina umetnosti v Sloveniji je hobi, doktorjev in magistrov umetnosti pa je malo. Malo je takih, ki od tega dejansko živijo.

N’Toko: Na eni strai imate hobi umetnost  in na drugi razpisno umetnost. Na razpisni se ustvarja projekte samo zato, ker je šel en razpis ven.

Wein: Sej to pravim – umetniki, ki so dobro za razpis pripravljeni, lahko od tega živijo.

N’Toko: In to nismo mi … (smeh)

Wein: Umetnost enostavno ne more biti nekaj, da to delaš za tistih osem delovnih ur in nato odmisliš. Ne delaš to zato, da opravljaš svoj posel, temveč gre za poslanstvo. Ne za denar, temveč za osebno izpolnitev. Ne samo v glasbi temveč na vseh segmentih ustvarjanja. Mi smo simptom tega, kar je tako pri nas kot izven enako.

Kar loči ene in druge je količina dušnega substrata, ki se v umetnosti najde, kopiči ali pa izgublja. Pri vas dušne substance ne manjka, kako pa je z načrti, plani – daljnoročnimi in kratkoročnimi?

Miha Šajina: Po tem intenzivnem fokusu na izid plošče sledi par špilov in predah. Saj bi morali s tem materialom nemudoma nekaj narediti, a fizično ne bo možno zaradi N’Tokovega odhoda v Ameriko. Decembra bi lahko še kaj naredili, samo jaz mislim, da bomo iskali načine, kako še kakšen komad na netu predstavit vizualno ali pa bo kakšna druga fora. Po decembru pa se bomo trudili prijavljati na festivale tako na Hrvaškem, po vzhodni Evropi, kjer se bo le dalo. O tem bo potrebno še planirati, smo pa v celoto vložili res toliko energije in kreative, da je počitek prepotreben.

N’Toko: Fokus je bil, da dokončamo plato in v roku pripravimo tudi ta krstni špil in po navadi smo imeli poprej vedno materiale, s katerimi smo že dlje časa intenzivno delali ter jih preigravali. Ko smo v studio prišli so bili stvari že uležane, sedaj pa je stvar drugačna. Večina plate je dejansko nastala v zadnje pol leta in komadov v živo nismo dosti preigraval. Obratni delovni proces je od nas terjal veliko dela, nismo pa imeli časa planirati, kaj bi s ploščo nato dejansko počeli.

Super. Kot vedno pa bi prepustil sklepno misel vam samim. Kaj je še za dodati? S čim lahko miselni cikel tega druženja kvalitetno sklenemo?

David: Če bi bili mi Angleži, bi danes res tekli od publike, ampak smo samo Slovenci in so nas samo gledali, kaj češ, ne. Če pa bi bili Angleži, potem bi pa to bilo uau! Tako pa smo Slovenci in smo obremenjeni. Tudi če si dober in si Slovenec se obremenjuješ – z majhnostjo.

N’Toko: Sam pa bi dodal, da mi je žal za tiste, ki jih danes ni bilo na špilu, ker česar takšnega vsaj z naše strani nekaj časa ne bo.

Wein: To je približno tako, kot bi nekoga vprašal, kaj je to prava muzika?

David: In kaj je prava muzika?

Wein: Ne vem, ko verjameš v nekaj in je to to. Cut! (smeh)

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: