Med koncertom in teatrom – Einstürzende Neubauten v Kinu Šiška

Einstürzende Neubauten / Blixa (foto: Jože Svetičič)

Ljubljana / Kino Šiška
27. 11. 2014

If something in it’s environment changes, only a little at first, waltzing back and frth on the ground it tramples, than it turns it’s head, letting it’s iron cervical column crack.

Building itself up slowly, in mevements believed forgotten, straightening up gradually, groaning, but ever more certainly. The regains it’s old strenght from debilstating disappointments, shredded hopes, falls, blame and fatalism.

From long-circulating lies in the name of religion, nursed by powerlessness and poverty. It reassembless itself from the collected remains of historical garbage worn out, rotten debris which must be washed with blood so that it might seem useful again.

It lifts itself up slowly, as if it’s joints are rusty and out of practice; it streches and grows, to legendary, heroic, oversized proportions, until it stands firm formidable, dangling chains, war does not break out. It waits, for a singular, but thousandfold.

 

Del berlinskega kolektiva Einstürzende Neubauten nas je v preteklih nekaj letih s svojimi stranskimi projekti v Kinu Šiška že obiskal, zatorej je bila v zraku že nekaj časa velika želja po obisku celotne zasedbe, ki slovi kot ena najbolj nenavadnih in najbolj cenjenih. Tokrat je šlo za predstavitev nove plošče z naslovom Lament, pri kateri ne gre za pravo studijsko delo, temveč za konceptualno sestavljanko, ki temelji na dogodkih iz 1. svetovne vojne, letos namreč mineva 100 let od začetka le-te. V ta namen je bilo pred in tekom snemanja precej prečesavanja zaprašenih arhivov, kjer je zasedba izpilila idejo oziroma z nje odpihnila dvome o dejanskem dogajanju. Današnje vojne so zavoljo razvite tehnologije pravi medijski spektakel dobesedno v živo tukaj in zdaj, pred stotimi leti je bilo povsem drugače.

Če sodobno orožje omogoča brezosebno vojno tudi iz domačega fotelja, pa premik celotne terenske mašinerije tudi dandanes zveni zastrašujoče, kar zasedba ob na kartonih napisanim spremljevalnim besedilom prikaže v uvodnem komadu Kriegsmaschinerie. Brezvokalno rožljanje, oglušujoč ropot in cviljenje železja, ki od nekdaj predstavlja njihov inštrumentarij, nas tako popelje v glasbeno teatralno pripoved štiri leta dolge kalvarije, v katero se je postopoma vpletel ves svet. Ta pripoved je včasih dobesedno pripoved, saj je poveljnik Blixa Bargeld kot markantna figura z izrazito govorico telesa in ostrimi grimasami najmočnejši prav v tej komponenti, spet drugič dodano vrednost k interpretaciji prinesejo inovativni in z odpadov nabrani težkokategorni inštrumenti, ki v družbi basa, kitare in bobnov bodisi zarobantijo na vso moč bodisi kljub svoji veličini ostajajo le kot subtilna, komajda slišna podlaga govorni besedi. Protiutež omenjenim inštrumentom predstavlja godalni kvartet dveh violin, viole in čela ter klaviatur, ki se v zgodbo vključujejo le mestoma, vseeno pa obogatijo celotno zvočno sliko. Komadi nihajo tako razpoloženjsko kot žanrsko, saj v prvi vrsti služijo kot podpora konceptualnemu dogajanju na v ta namen z nekaj vojnimi rekviziti (bergle, veliki naboji) obogatenem odru, ki pa niso zgolj za kuliso, temveč jih zasedba v določenih delih pripovedi uporabi kot inštrument. Posledično opisanemu tudi zgradba večine pesmi sega daleč stran od všečno poslušljivih hitov, z bogatim aranžmajem vseh inštrumentov, refrenom in melodijo se klasični zgradbi približa le How Did I Die, ki je redni del koncerta tudi zaključila. Konceptualna vsebina predstave je zasnovana tako, da jo je lažje razumeti z dodatnimi pojasnili, za kar med komadi pogosto poskrbi Blixa, da pa ni vse prinešeno na pladnju, je ob odsotnosti teh interpretacija v mislih poslušalcev.

Einstürzende Neubauten so nas v koncertno-gledališkem šovu popeljali skozi zgodovinski dve uri, ki sta bili hkrati poučni in kvalitetni, obenem pa kljub tragični tematiki nepatetični in ravno prav spektakularni.

 

Jurij Bizjak

 

Povezani članki: