Swans v Kinu Šiška

Swans

Ljubljana / Kino Šiška
16. 10. 2014

Ne vem, kje bi začel! Dotični koncert se najlažje opiše z eno besedo – MINDFUCK! Pri nas so se po treh letih, z Michaelom Giro na čelu, zopet ustavili ameriški eksperimentalci Swans, z namenom promocije njihovega najnovejšega albuma To Be Kind, spremljala pa jih je mična noise dečva Margaret Chardiet, ki deluje pod imenom Pharmakon.

Kino Šiška je znan po tem, da ne podpira bendov Doors, Vrata ali Kasa, kot ostala večina slovenskih klubov, tako da je koncert, malo po enaindvajseti uri, odprla Margaret s komadom Crawling on Bruised Knees. Dama je počasi gradila neopisljivo atmosfero, kjer je prevladoval ekstremen bas in grozljive melodije, zaradi katerih bi marsikdo ob poslušanju le-teh spustil v hlače za kavno žličko tistega, kar je pojedel včeraj. Pekel se je odpiral, dvorana se je polnila s starim in mladim, ti pa so spremljali, kaj se dogaja na odru. V začetku nekoliko zadržana za svojimi inštrumenti se je kmalu le začela premikati po odru in stiskati iz dna svoje duše screame in zvoke bolečine. Bolečina se je hitro prenesla na nas oziroma na naša ušesa, vendar ni bilo neznosno. Koncert, ki je neprekinjeno trajal dobre pol ure, je bil kaotičen, vendar dobro premišljen, občutek za začetek in konec nekega komada pa me je zapustil že po prvih 5 minutah. Kakorkoli, množica je bila navdušena in je s krikom ter aplavzom ustavila Margaret, ki se je hotela inkognito izmuzniti z odra, ter ji dala vedeti, da je opravila svoje delo z odliko.

Zdaj pa k stvari. Dobrih deset do petnajst minut po odhodu Margaret se je na odru pojavil viking, ne le po videzu, ampak tudi po imenu, Thor Harris. Ta je začel intro z gongom. Sčasoma, to v bistvu pomeni – po kar nekaj časa, pa se je pojavilo na odru še ostalih pet labodov. Že intro je potrdil tisto, kar sem slišal pred koncertom od kolega, in sicer, da koncert te zasedbe traja od dve uri in pol do tri ure. Zakaj? Ker je bil intro dolg dvajset minut.  DVAJSET, vam pravim – z novim komadom Frankie M! Repertoar je bil sestavljen iz zadnjih dveh plat, The Seer (2012) in To Be Kind (2014).  Vrstili so se komadi kot so A Little God In My Hands, The Apostate, Just A Little Boy, Bring the Sun / Black Hole Man, njihov repertoar pa je zašel tudi v še ne objavljene pesmi. Folku je kar dogajalo, vendar na žalost ne ves koncert, saj je v drugi polovici koncerta vsaj tretjina ljudi zapustila dvorano ali pa sedela na stopnicah Katedrale, če si ni izborila stolčka (za mešalko jih je cel kup, toliko da veste za naslednjič). Kakorkoli, band je zanimiv in nekaj posebnega, tako instrumentalno, vokalno kot tudi vizualno. En je viking, drugi šarmer v rdeči srajci, Gira, kot se spodobi za vodjo od Johnny Casha naprej, v črnem itd. Sama glasba je (pre)glasna in udarna ter ustvarja zanimivo atmosfero, vendar ponavljajoča in na momente tečna, kar pa ima po drugi strani tudi svoj čar. Energija na odru je bila relativno slaba, tu pa tam nas je presenetilo gibanje članov, večinoma pa so bili kar mirujoči, kar je bojda normalno za ta žanr. Kot zanimivost – kitarist je večino časa miroval in žvečil žvečilni gumi, kot pa dejansko igral kitaro. Nad zvokom Šiške se ne morem pritoževati, čeprav sem ujel pogovor, da tudi tokrat ni bilo ravno najbolje.

Za zaključek lahko povem le to, da so Swansi in tudi Margaret (Pharmakon) zažigali in menim, da mora vsak v svojem življenju vsaj dvakrat na tak koncert – enkrat trezen, drugič na substancah – saj je takšno disharmoničnost ali pa harmoničnost res zanimivo slišati / videti.

Tekst: Goran Slekovec
Foto: Uroš Škrjanc 

Povezani članki:

Značke: ,