Pogreb na Metelkovi ali Entombed (A.D.) in Grave na istem odru! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!

Entombed (A.D.)

Ljubljana / Metelkova / Gala hala
6. 10. 2014

Krik veselja gre pripisati dejstvu, da se je muzika obeh zgoraj omenjenih bendov v mojih srednješolskih časih (20 let nazaj) precej pogosto (praktično vsak dan) razlegala po naši bajti in bližnji okolici …

Ampak, grem lepo po vrsti. Prvi oktobrski ponedeljek smo šli spet na Metelkovo, spet v Gala Halo, kajti Dihurčka sta spet poskrbela, da se je pri nas ustavila koncertna karavana, ki se je pač ne sme izpustiti. Tokrat so nas obiskali trije bandi iz Švedske, legendarni Entombed (A.D.) in Grave, ter (odvečni) Implode.

Implode, melodic/death/groove/kr neki bend, ki obstaja od leta 2006, in je svetu do sedaj predstavil en demo (Memento Mori, 2008), en album (The Hour Has Come, 2001) in en EP (Under a New Sun, 2013), je svoj nastop začel praktično ob napovedani uri in pred prazno dovorano. So standardni generični, trendom sledeči metal band, ki je razgibal točno enega poslušalca (do konca njihovega nastopa se je število le-teh povzpelo do cca. 20), kljub temu, da se trudijo, ter da je en od kitaristov proti koncu koncerta skočil z odra med publiko in tam odigral, kar je imel za odigrat … Fantje so v dobre pol ure nastopa odigrali cel EP iz leta 2013 in par komadov z albuma The Hour Has Come, večina obiskovalcev pa je pred dvorano pila pivo in kadila …

Grave pa so že druga zgodba … death metal mašina, ki jo od leta 1988 vodi Ola Lindgren, se je pri nas ustavila tretjič v slabem letu, pa so kljub temu lepo napolnili dvorano in nas slabo uro sekali, lomili, nam trgali meso s kosti in na splošno skrbeli, da old-school death metal (popolnoma brez primesi) ne bo odšel v pozabo. Kaj sploh povedati o njihovem nastopu? Kot rečeno, igrali so pred lepo polno dvorano, igrali pa so lepo, natančno in naglas, kot se, seveda, spodobi. Ob tako obsežni diskografiji, ki zajema 10 studijskih albumov in nebroj izdaj drugih, ne gre izgubljati besed o set-listi (slišali smo komade s prvih dveh plat, komade z zadnje plate in seveda tudi z nekaj vmesnih …), sploh ob upoštevanju dejstva, da fantje na platah ne eksperimentirajo, ampak že debelih 25 let pičijo DEATH METAL kot se spodobi. In točno to smo tudi dobili! Bobni so nas zabili v tla, bas nam je zamaknil srčni utrip, kitare so nam potrgale meso s kosti, če pa je kdo slučajno nameraval preživeti, je Ola s svojim grmečim vokalom poskrbel, da je bilo upanje na rešitev le kratkotrajno in prej, kot se je človek sprijaznil, da Grave sekajo kot v najboljših letih, prej je užival v koncertu. Publika je bila za žur, bend je bil zadovoljen, ozvočenje je sekalo, pir je bil primerno ohlajen, v ušesih je piskalo in glasovi so postali hripavi. To je metal!

Ko smo se pred dvorano nadihali in ohladili, pa je bil čas za zvezde večera: Entombed (A.D.). Ker se mi ne da, ne bomo izgubljali besed o obeh Entombed bandih in podobno, ampak gremo kar pogledat, kaj so nam fantje servirali. Servirali so nam točno tisti, kar smo želeli! Drveči “death ‘n’ roll”, ki sumljivo smrdi po zakajeni garaži. Kitarista sta nas streljala z riffi in solažami, ki nas vedno spomnijo, zakaj so fantje že tako dolgo in uspešno na sceni (odgovor: ker se glasbeno ne pustijo omejevati), visokorasli Victor Brandt je lepo demonstriral, da v metal bend še kako paše po Motorhead “smrdeče” basiranje, Olle Dahlstedt za bobni ne kaže svojih malo čez 40 let, prej nasprotno (komplet bobnov se je človeku na trenutke kar malo zasmilil), sin Šveda in Makedonke, vokalist Lars Goran Petrov pa je pravi death metal forntman! Lase ima sicer občutno redkejše, kot npr. leta 1994, ko so z Napalm Death nastopili na Kodeljevem (za nastop v Komnu par let nazaj pa fantje očitno mislijo, da se je zgodil v Italiji), kil ima nekaj več, govori med komadi so mali krajši (več časa vzame lovljenje sape), samemu vokalu pa se leta skorajda ne poznajo (fušanja je bili zanemarljivo malo, praktično nič), je pa L-G s svojo pojavo in nastopom na odru pravi dirigent zasedbe, ki pa ne sili v ospredje za vsako ceno, ampak kakšen komad mirno odpoje tudi iz druge vrste in s tem le pripomore k rušilni moči banda, ki ne kaže usmiljenja do svojih inštrumentov ali do publike. Publika seveda ni imela nič proti takemu nastopu, prej nasprotno, ozvočenje je bilo več kot primerno, lasje so valovili po zraku, švic je šprical (z odra in na oder), mosh-piti so se dogajali, pesti so bile dvignjene visoko v zrak, grla pa niso ostala tiho … in tako cca. uro in pol.

Fantje (kot rečeno, pustimo spremembe v postavi in spore glede imena benda ob strani) so letos, po sedmih letih premora, izdali (sploh ne slab) album Back To The Front, s katerega so nam namenili dva komada (Kill To Live in Pandemic Rage), ostali del set-liste pa so predstavljale zimzelene klasike žanra, ki jih nikoli ne bomo pokopali (he, he), in ob katerih so “gor rasle” generacije in generacije metalcev, in izgleda, da bo še kakšna (edino prav!). Komadi kot so Second To None, Eyemaster, Stranger Aeons, Out Of Hand, Wolverine Blues … vedno sedejo kot ata na mamo in tako je bilo tudi tokrat. ŽUR NA POLNO!

Domov smo šli zadovoljni vsi, bendi in publika! Dihurčka, HVALA!

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: