Pivske (in epske) poskočnice na Metelkovi ali Equilibrium, Trollfest in še eni v Gala hali

Trollfest

Ljubljana / Metelkova / Gala hala
13. 10. 2014

Jebeš uvod!

Ob uri so začeli žgati Nothgard, fantje iz Nemčije (natančneje Bavarci), ki pod tem imenom godejo od leta 2009, ob minimalnih menjavah v postavi pa so povili en demo (2009), dva albuma (Warhorns Of Midgard, 2011 in Age Of Pandora, 2014) in en single (Obey The King, 2014). Edini/naslovni komad s singla se sicer nahaja tudi na albumu Age Of Pandora. Njihova glasba je mešanica folk, pagan in melodičnega death metala, vmes pade tudi kakšen del, ki potegne na black in power metal, tako da je mešanica kar zabavna in več kot primerna za ogrevanje. Publike je bilo med njihovim nastopom v dvorani za dober šolski razred, na kar je band očitno navajen (čeprav so kar par kvalitetnih razredov nad »običajno« ravnjo prvih predvozačev, in bi lahko imeli številnejše občinstvo (no, saj bolj na severu ga najbrž imajo)), tako da so, ob podpori ne najboljšega zvoka,  brez slabe volje odpičili svoj set, ki je bil precej enakomerno porazdeljen med oba albuma. Škoda je samo, da je vokal obupno generičen, sicer bi lahko naredili celo fešto … OK, bodimo odkriti, folk v dvorani ga je žural, band je bil očitno tudi zadovoljen z videnim in prikazanim, in bili so primeren uvod v večer.

Če smo že pri feštah, drugi band večera so bili Norvežani Trollfest. In ob pogledu na kreture na odru je bilo človeku takoj jasno, da je res neprecenljivo, če v življenju najdeš prijatelje, ki s tabo delijo isto osebnostno motnjo. Če ne veste, kako oblečeni (našemljeni) nastopajo Trollfest na tej turneji, kjer promovirajo letošnji album Kaptein Kaos, vprašajte strica Googla … Skratka, sedmerica norcev, ki se jim kot »živa« glasbenica pridružuje še violinistka/vokalistka Sareeta, je zavzela oder in, ob precej boljšem zvoku kot band pred njimi, začela svoj ples (dobesedno, nihče ni bil pri miru, in sposobnosti za pijanski … amm, izrazni ples članom banda vsekakor ne manjka). Njihova diskografija je obsežna (šest albumov), tako da imajo pod kapo (poleg nezanemarljive količine alkohola) tudi precej zajebantskih popevk, ki se vrtijo okoli težav vsakdanjega življenja (alkohol in vse mogoče in nemogoče povezave z njim), in publika, ki je medtem lepo zapolnila dvorano, je vedela, kaj lahko pričakuje. Ker smo dobili točno to (krepko dozo pijansko-zajebantskega-troll-folk metala, ki ga podkrepijo s tremi »kompleti« tolkal in ostalimi za metal običajnimi inštrumenti, recimo s trianglom, vsekakor pa jim ni tuje niti vključevanje (ne)navadnih glasbenih zvrsti v njihovo vizijo metala), smo se skupaj s pijanimi troli spustili v nori ples in energija ni padla niti za sekundo, nasprotno, ob pravilni porazdeljeni set-listi in ob precej rednih izletih članov banda med publiko, je le-ta skozi celotni nastop le še naraščala (hudiča, videli smo celo crowd-surfing).Ob poskočnicah, kot so npr.: Villanden, Ave Maria, Die Verdammte Hungersnot, TrinkenTroll, Helvetes Hunden, Solskinnsmedisin (Carribean folk metal, ni druge!)  in podobne, ni težko odmisliti zunanjega sveta in se za slabo uro spustiti s »ketne«, da človek odplava, no, odskače v svet pijanih trolov, ki jim pač ni sveto popolnoma nič, razen alkohola in zabave. Točno to je publika tudi naredila in njihovega nastopa, k katerim so bili zagotovo zadovoljni vsi, band in obiskovalci, je bilo res prehitro konec.

Zadnji pa so nastopili še eni Bavarci, in sicer Equilibrium, ki promovirajo zadnji album Erdentempel (2014), kar izdaja že ime turneje. Kot ponavadi, kdo ne ve, naj vpraša strica Googla. Epic-folk-viking metalci, ki skupaj korakajo od leta 2001 imajo za pasom štiri albume, par singlov in en EP. Njihova glasba je v poplavi podobnih bandov (ki jim, roko na srce, tudi zaradi prenasičenosti s podobno glasbo, v zadnjih letih pada popularnost) vseeno nekaj malo bolj posebnega. Lahko jih primerjamo z npr. Ensiferum ali Finntroll ali s celo kopico bandov iz Nemčije in skandinavskih držav, ki svojo ciljno publiko najdejo med mlajšimi metalci (in navdušenimi igralci igrice World Of Warcraft), ampak so na svojem (po moje) najboljšem albumu Sagas (2008), pa tudi na vseh ostalih (priznajmo si, zadnji se malo »šlepa« na staro slavo) pokazali, kako je treba mešati black, folk, melodic in power metal vplive, jim dodati ščepec srednjeveške melodike, ter vse skupaj podkrepiti s skrajno agresivnim vokalom (ali je petje v nemščini plus ali minus se odločite sami), da vse skupaj ne izpade pompozno, kvazi bojevniško (skratka: gej), ampak agresivno, pristno in (kar je najpomembnejše) metal. Aja, še to, meni osebno je prvi vokalist boljši od sedanjega.

Pa pojdimo za trenutek še k koncertu. Dvorana lepo polna, zvok primerno nastavljen, publika napaljena, band pripravljen na napad … aaa, nastop, moški del publike gleda Jen Majura (basistka), ženski del publike ima na odru na izbiro dovolj »wanna-be« Conanov za slinjenje in fešta se lahko začne. Vsak od članov banda obvlada svojo vlogo na odru »v nulo«, folk je za žur in med koncertom se človeku celo zazdi, da band ni bil čisto pripravljen na tak odziv publike. Presenečenje je seveda skrajno pozitivno, kar izdajajo tudi nasmeški od ušesa do ušesa, ki jih med pavzami (pa tudi med samimi komadi) opazimo na obrazih nastopajočih. Ker se band zaveda, da večino popularnosti dolgujejo starejšim albumom, se v tej smeri giblje tudi sestava set-liste, vendar zadnji album nikakor ni spregledan. Z odra letijo riffi s katerimi nas kitarista in basistka pošiljata v preteklost, na bojna polja, kjer se sicer lahko borimo za življenje, vendar nas bo slej ko prej pregazila horda podivjanih barbarov na konjih, ki jih je v polnem diru na nas spustil bobnar z umetniškim imenom Hati (drugače Tuval Refaeli in Izraela), poveljnik podivjane horde, vokalist Robse (Robert Dahn), pa poleg lajanja v mikrofon, dirigiranja publiki in bandu obvlada tudi vse prvine pravega »pozerskega« frontamana, kot se za pevca v epic bandu spodobi. Pa publika? Publiki se je itak utrgalo ob prvih taktih prve pesmi, in se ji trga do konca koncerta. Opletanje z lasmi (na in pod odorm), vpitje, dretje, skakanje, ploskanje, topotanje  … kar se še kdo spomni, circle pit, mosh pit, wall of death (ki se je, roko na srce, bedno ponesrečil), skatka ura in pol totalnega žura v »pravljičnem« svetu.

Jebeš zaključek, če je naslednje jutro šiht …

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Tilen Pogačnik

Povezani članki: