Kolumnist Rok Zalokar: Sprehod

Rok Zalokar (foto: Eva Poženel)

Zvok besede mi sproži občutek rahlega obžalovanja, predvsem zaradi vseh sprehodov, na katere se nisem nikoli odpravil. Prešinilo me je iznenada, da mogoče ravno v sprehodih tiči moja dnevna dobrobit. Veliko je dnevov, ki so mi ostali v lepem spominu, najbrž prav zaradi sprehoda. Malo me je mogoče zmedla selitev v mesto. Park v bližini je lepo urejen, že malo kičast, vendar manj privlačen kot domači gozd. Pred kosili sem ga mnogokrat uzrl skozi okno. Vabil je tako močno, da sem velikokrat brez problema preložil kosilo za kakšno uro in se odpravil v naravo.

Zdaj imam občutek, kot da sem izgubil svoje korenine. V otroštvu me je na sprehod vsak dan vodila babica, nato sem se držal iste vrvi kot ostali otroci v vrtcu, kasneje pa so sledili ovinki na poti iz šole do doma. Kako radi smo izkoristili, takrat za nas, novo svobodo … Pot od šole do doma je bilo namreč tisto nevtralno ozemlje, kjer smo bili že izpod nadzora učiteljev in še ne pod nadzorom doma. Vedno me je fasciniral moj daljni sosed, ki je s svojo počasno hojo za pot od šole do doma porabil vsaj trikrat več časa kot drugi. Velikokrat sem ga opazoval skozi kuhinjsko okno, kako se po polžje premika proti domu, čudil in smejal sem se njegovi pojavi. Danes po desetih letih ga razumem in spoštujem. Hodil je svojo pot in se ni pustil motiti. “Moderen” hitri tempo življenja se ga ni dotaknil, vse obveznosti so lahko počakale.

Kar je skupno vsemu, je sprehod kot del dnevne rutine. Kako se sam sebi zdim neumen, da sem to opustil, pa tako lepo so me vzgajali v kulturi sprehajanja.

Vsak se zaveda in je najbrž tudi izkusil vse pozitivne lastnosti gibanja na telo, tedensko ukvarjanje s športom in vzdrževanje telesne forme. Zdi se mi, da se procesi v možganih med športnimi dejavnostmi in sprehajanjem zelo razlikujejo. Zaradi večjih potreb po energiji se možganom med športom lažje zgodi “odklop”, kar pa ne velja za sprehod, kjer se energija bolj enakomerno porazdeli in daje zeleno luč drugim procesom.

Ko govorimo ali mislimo o sprehodu, se ponavadi ne zavedamo, da imamo opravka s tradicijo, ki je potiho prisotna v kulturah po vsem svetu. Že ko je Aristotel v Atenah ustanovil svojo filozofsko šolo Peripatos kot del liceja, je šlo namreč za sprehajališče, kar pove že beseda v svojem grškem pomenu. Zame se zdi, da je sprehod eno tistih dejanj, ki je bilo vedno prisotno, četudi se o njem ni pisalo na veliko.

Ogromno se lahko naučimo iz dnevnikov in pisem ljudi ali intervjujev, katerih kreativnost je pustila ogromen pečat. Sprehod je namreč ena izmed črt, ki povezuje njihove dnevne rutine. V knjigi, ki te rutine opisuje oz. ponudi citate iz raznih virov o le-teh, se nam kultura sprehajanja jasno pokaže. Od Fellinija in Bergmana v filmskem svetu, mojstrov pisane besede kot so Rene Decartes, Thomas Hobbes, Immanuel Kant (mogoče pri prvih oznaka “kreativno” ni najbolj na mestu, seveda pa o mojstrstvu ni dvoma), Honore de Balzac, Charles Dickens, Victor Hugo, Leo Tolstoy, Franz Kafka, Søren Kierkegaard … oči mi zasijejo, ko pridem do skladateljev – Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Franc Schubert, Frédéric Chopin, Pyotr Ilich Tchaikovsky, Gustav Mahler, Richard Strauss, Benjamin Britten, Erik Satie, Dmitri Shostakovich, Sergey Rachmaninoff, George Gershwin.

Vsi so bili zagrizeni sprehajalci in sprehod je bil del njihove dnevne rutine, ki so ji bili vsi predani. Večina se je zavedala pomembnosti rutine, trdega in sistematičnega dela. Zanašanje na navdih bi se zdelo v njihovem primeru naivno. Na tej točki postane jasno, da ne gre za neko romantično predstavo o sprehodu, npr. kako se ustvarjalec odpravi ven in potem mu žvrgolenje ptic ponudi navdiha in idej (čeprav se je slednje najbrž ničkolikokrat pripetilo).

Sprehod preseka tok dneva, lahko bi rekli, da gre v primeru zgoraj naštetih za sistematično stimuliranje stagnacije, ki je zelo pomembna v umetniškem procesu. Gre za vnos stagnacije v dnevno rutino, za boljšo generacijo idej. Beethoven je bil glede tega zelo dosleden, na sprehode je vedno vzel nekaj notnih listov in svinčnik in, kar je še bolj zanimivo, njegova produktivnost je bila večja v toplejših mesecih leta.

Zdaj sem počasi prešel od mojih splošnih vtisov o sprehodu do sprehoda kot orodja za kreativnost. Ta funkcija je namreč tista, ki je meni trenutno najbližja in o njej razmišljam bolj podrobno. Vseeno ne smem pozabiti, da tako kot primarno delam glasbo zaradi glasbe same, bi se moral tudi sprehajati zaradi sprehoda samega, pozitivni učinki se bodo pokazali sčasoma. Sprehod zna človeka spremeniti počasi.

Saj vem, da je novo leto še daleč in da je prezgodaj za zaobljube, vendar bi moja od tega dne naprej bila, da bi se, preprosto rečeno, samo več sprehajal oz. mogoče celo sprehajal “po urniku”. Vseeno nočem biti prezahteven do sebe in pričakovati, da se bodo sprehodi magično pojavili v kaotični galaksiji, ki se imenuje moj urnik. Na tej točki moram svoje misli nujno prekiniti in se malo sprehoditi, da dobim novega zagona. Tema je obsežna in neraziskana. Predvsem ne razmišljajte preveč o tem, vendar se samo odpravite – na sprehod.

 

Povezani članki:

Značke: