Joan Baez je legenda!

Joan Baez (foto: Mimi Inhof / Dallas)

Ljubljana / Cankarjev dom / Gallusova dvorana
13. 10. 2014

»Joan Baez je legenda!« je odvrnila prijateljica, ko sem ji dan po koncertu nenavdušeno omenila, da je bil koncert povsem v redu, a vendar ne uro in pol dolg glasbeni presežek vreden stoječih ovacij.

Ameriška folk pevka, kantavtorica in borka za človekove pravice je zaslovela v zgodnjih 60-tih s priredbami tradicionalnih pesmi odpetih na protestih in zborovanjih, proti koncu 60-tih in v začetku 70-tih pričela s pisanjem tudi lastnih pesmi (najbolj znana je po Diamonds & Rust, o romanci z Bobom Dylanom; drugi največji hit je The Night They Drove Old Dixie Down, ki ga ni napisala sama). Sodelovala je v številnih civilnodružbenih gibanjih, od Vietnama do Latinske Amerike, hodila ob boku Dr. Martina Luthera Kinga in tik pred njegovim govorom »I have a dream« leta 1963 z nastopom pomagala pesem We shall overcome spremeniti v himno civilnodružbenih gibanj, pela je na prvi turneji Amnesty International, protestirala proti iraški vojni in na svetovnem praznovanju 90. rojstnega dne Nelsona Mandele v londonskem Hyde Parku. Odkar je leta 1958 prvič javno zapela, je obiskala številne konce sveta, tako glasbeno kot tudi aktivistično, večinoma kot zmes obojega. Kraljica folka, kot jo mnogi nazivajo, je z Bobom Dylanom, bila sta največji folk zvezdi 60-tih, tlakovala pot nadaljnjim generacijam folk pevk in pevcev.

Upoštevajoč napisano je bilo Gallusova dvorana nabito polna, kot ob mojih obiskih še nikoli doslej. Obiskovalci so sedeli tudi tam, kjer je bil pogled na oder okrnjen in se vstopnic običajno ne prodaja. Pretežni del koncerta je odigrala ob spremljavi Dirka Powella, multiinštrumentalista na brenkalih, klavirju in godalih, tolkalista Gabriela Harrisa in spremljevalne pevke Grace Stumberg, ki se ji na odru prvič pridružila pri skladbi Just the Way You Are. Začela pa, kot pritiče folk pevki –  solo, intimno, minimalistično, s kitaro oprtano čez ramo in pesmijo God is God (v izvirniku Steve Earle). Edino izvedeno z zadnjega hvaljenega albuma priredb Day After Tomorrow (2008), nominiranega tudi za nagrado grammy. Zaslovela je s priredbami znanih sklad in tudi na tokratnem koncertu ni bilo drugače. Preigravala je večinoma vsem poznane pesmi, kar pet v izvirniku Boba Dylana, od “t’s All Over Now, Baby Blue do zadnje Blowin’ In The Wind, ko je jo večinoma navdušeno in stoječe občinstvo v drugo znova priklicalo na oder. Zaradi težav z glasilkami v preteklih letih ne dosega več visokih sopranskih tonov, po katerih je bila znana, a je izvedbe pesmi temu nekoliko prilagodila, da se to ne opazi tako izrazito. Pesem Johna FaheyaGive Me Cornbread When I’m Hungry (and corn whiskey when I’m dry) je bila po instrumentalni plati ali bolje tolkalski solo točki in koketiranju z občinstvom nekakšen vrhunec koncerta, na katerem smo slišali tako ljubezenske (Suzanne Leonarda Cohena) kot tudi delavske (Joe Hill, v izvirniku izvirniku Earl Robinson)črnske (The House of the Rising Sun black, v izvirniku Tom Clarence Ashley & Gwen Foster) in druge ljudske pesmi, pa tudi slovenski refren v Where have all the flowers gone (v izvirniku Peta Seeger) ali Kam so še vse rožice v slovenski priredbi Tomaža Domicelja.

Ob odhodu iz dvorane se je slišalo, da se jo je ob drugem obisku Ljubljane (prvič je leta 2007 nastopila v Hali Tivoli) tokrat morda videlo in slišalo zadnjič. Pri 73 letih to morda res drži. Joan Baez je sporočilnosti pesmi vedno dajala primaren pomen, zato se že med samim koncertom nisem mogla izogniti razmišljanju, da bi koncert veliko raje slišala pred državnim zborom, mestno občino (sami vnesite njeno ime) in … (dodajaje po želji), pred folk ljudmi v kavbojkah in obledelih majicah, ne v petkah, krilih, srajcah in suknjičih. Tako kot se legendi najbolj pritiče.

Polona Černič 

Povezani članki:

Značke: