Fotozgodba: Jazz & The City festival v Salzburgu

Jazz & The City festival

Salzburg
22. – 26. 10. 2014

Med 22. in 26. oktobrom je v Salzburgu potekal festival Jazz & The City, na katerem se je zvrstilo več kot 100 koncertov na različnih prizoriščih po mestu. Festival je financiran s strani mesta, zato se vstopnice dobijo zastonj – biti moraš le dovolj hiter, ker gredo za med.

Že prvi dan nas je navdušil trio, ki ga sestavljajo Trilok Gurtu, Paolo Fresu in Omar Sosa. Mehak zvok Fresove krilovke, Gurtujevi zapleteni ritmi in igrivost Sose na klavirju so kot manjkajoči koščki sestavljanke, a z njimi ta postane popolna. Večer je zaključila Ester Rada, energična pevka iz Izraela, ki združuje različne zvrsti glasbe, od jazza, soula, funka, do rocka, reggaea in etna. Tudi spremljajoči glasbeniki so pripomogli k udarnim ritmom in vroči dvorani.

Drugi dan smo poslušali kvartet pod vodstvom Willa Calhouna, ki je najbolj znan kot bobnar skupine Living Colour. Spremljali so ga Orrin Evans na klavirju, Jowee Omicil na saksofonu in Luques Curtis na kontrabasu.  Za njimi je nastopila pianistka Rita Marcotulli z gosti – Andyjem Sheppardom na saksofonu, Nguyên Lêjem na kitari, Klavsom Hovmanom na kontrabasu in Marilyn Mazur na bobnih ter tolkalih. Skupina se je poimenovala kar Rita Marcotulli European Leaders. Glasba, polna improviziranja, je resnično navdušila.

Tretji dan sem si privoščila trio Johna Scofielda, ki sem ga sicer slišala že na Festivalu Lent v Mariboru. Tudi tokrat je bilo nekaj podobnega. Fino preigravanje kitare, tudi kakšnih starih uspešnic ob spremljavi bobnov, za katerimi je sedel Bill Stewart in nadvse čutno spremljavo bas kitare, na katero je igral mojster Steve Swallow.

Četrti dan je bil nabit s pričakovanji. Večer so odprli trobentač Terence Blanchard in E-Collective, ki ga sestavljajo Charles Altura na kitari, Fabian Almazan na klavirju, Donald Ramsey na bas kitari in Oscar Seaton na bobnih. Glasba je bila “groovy”, tipično ameriška – “cool”. Kot zanimivost lahko povem, da je Terence igral na trobento brez ustnika. Napetost v pavzi je narasla in končno so na oder prišli basist Avishai Cohen, pianist Nitai Hershkovits in bobnar Daniel Dor. Trio je bil poseben. Njihova glasba te povsem prevzame in želiš si, da ne bi nikoli prenehala. Ljudje so se o njih pogovarjali še dolgo po koncertu, a sama bi k temu dodala samo še: resnično se izplača obiskati njihov koncert. Pustite se presenetiti.

Zadnji festivalski dan so se zvrstili trije koncerti duetov v dvorani Rezidence: Michel Portal na bas klarinetu in saksofonu s pianistom Bojanom Z, Klemens Bittmann na violini in mandoli z Matthiasom Bartholomeyem na violončelu ter Ketil Bjørnstad na klavirju s Svantejem Henrysonom, prav tako na violončelu. Michel Portal nam je uspel približati improvizacijo na bas klarinetu, katerega v takšnih zasedbah redko slišimo. Sledila sta mladeniča, katerih glasba me je nekoliko spominjala na duo 2Cellos, vendar je bila vseeno samosvoja. Zadnji duet je bil magičen. Glasba s severa, ki ima vedno nekakšen pomirjujoč učinek. Čas se ustavi.

Sklepna koncerta zadnjega dne so prestavili v Narodno gledališče. Cristina Branco ob spremljavi Ricarda Diasa na klavirju, Bernarda Couta na portugalski kitari ter Bernarda Moreire na kontrabasu nam je približala besedila portugalskih pesnikov in njihovo fado glasbo, medtem ko je večer zaključil južnoafriški glasbenik Hugh Masekela, ki je dvorano napolnil z vročimi afriškimi ritmi in zanimivimi zgodbami. Vse skupaj je ljudi dvignilo iz svojih sedežev.

Upam, da festival naslednje leto ponovno obiščem in se pustim presenetiti čaru glasbe.

Urška Lukovnjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.