Finska polka na Metelkovi

Finntroll

Ljubljana / Metelkova / Gala hala
29. 9. 2014

Za nekatere, ki smo si pač vzeli malo več dopusta, se je koncertna sezona začela z veselico, ki se je zgodila na zadnji septemberski ponedeljek v Gala Hali.

Najprej so nas v notranjost dvorane malo čez osmo večerno uro povabili Profane Omen, ki imajo korenine na Finskem. Bend je izdal štiri albume, zadnjega Reset (ki ga načeloma promovirajo na tej turneji) letos, ter lepo število demo izdaj in prgišče EP-jev. Skupaj igrajo od leta 1999, deklarirajo pa se za melodic-modern-groove-metal band. Z drugimi besedami, nič posebnega, fantom očitno manjka idej. Njihov metal je miks “svega i svačega”, kjer naj bi vsakdo našel nekaj zase, večina pa pač ne najde nič … Redko posejana publika jih je spremljala statično in nezainteresirano, večina nas je šla po par minutah raje na zrak na pivo … Fantje se sicer trudijo, nezainteresiranosti na odru jim ne gre očitati, so pa brezupno generični, tako da kaj drugega kot vloge prvega predvozača najbrž ne bodo dočakali.

Z drugim bendom, Danci Hatesphere, pa so se zadeve radikalno spremenile. Na bolje! Fantje, ki pod tem imenom od leta 2001 (je pa res, da je od ustanovnih članov v bendu samo še kitarist Peter “Pepe” Lyse Hansen) svetu servirajo svojo verzijo zabavno/modernega groove (thrash)/death metala, ki je več kot primeren za rajanje. Stari znanci koncertnih odrov po Sloveniji imajo na računu osem albumov (zadnjega, Murderlust, so izdali 2013), njihova glasba pa spada nekam med The Haunted, Carnal Forge in (švedske) The Crown, da se boste znali orientirat.  Ko so fantje zavzeli oder, je bila dvorana že lepo polna, ozvočenje primerno, vzdušje pa veseljaško. V ravno vrsto pred bobnarjem postavljena oba kitarista, basist in pevec so posekali kot se spodobi. Moderni riffi, ki dokazujejo, da lahko tudi (relativno) kratkolasi metalci igrajo metal in ne le »core«, manični kriki, hreščanje in growl, ki ga proizvaja pevec in ritem sekcija, ki resno skrbi za okvare sluha – kombinacija, ki nas je dobrih 45 minut držala v šahu. No, ni nas ravno držala, saj smo skakali, vpili, kričali in vse ostalo, kar se pač počne na metal koncertih. Sprehod skozi diskografijo, z rahlim poudarkom na novejših zadevah (trenutna inkarnacija benda se zbira skupaj od leta 2007) nas je zabaval, in po moje so debate, ali so to sploh še Hatesphere ali le »tribute-band« pač odveč. Glasba je povedala svoje, publika tudi, band pa je bil več kot očitno zadovoljen z nastopom. Skratka: vse je bilo OK, brez slabe vesti smo šli še po eno pivo in na zrak počakat še zadnji bend večera.

In to so bili Finntroll, finski bend, katerih besedila so v švedščini (kolikor je meni znano le en njihov komad ni v tem jeziku). Razlog je preprost: prvi pevec, Jan Jämsen – Katla, je pripadnik švedske manjšine na Finskem. V bendu je bil glavni kričač od ustanovitve, leta 1997 do leta 2003, ki ga je k pevski upokojitvi prisili tumor na glasilkah, še vedno pa je glavni tekstopisec banda. Bend kljub težavam s člani (smrt kitarista leta 2003, neresni pevec, ki je iz benda letal leta 2006, že omenjene težave prvega pevca …) ni nikoli prenehal z delovanjem, razlog za letošnjo turnejo pa je 10-letnica albuma Nattfödd, ki je band prestavil v prvo ligo metal bandov in je izšel leta 2004.

Za začetek koncert so omenjeni album odpičili v celoti in nas lepo spomnili zakaj jih je le-ta prestavil v višjo ligo med metal bandi. Album na katerem se je bend spomnil svojih black metal korenin, tudi po desetih letih v živo seka kot se spodobi, folk vložki v komadih pa publiko vedno pripravijo do norega rajanja z troli, ki skačejo po odru, tako da je prava humppa veselica vedno zagotovljena. Ker večina Finntroll fanov zna celoten album na pamet, smo dobrih 40 minut vsi v dvorani, bend in publika feštali na polno, na srečo (za obiskovalce) pa dvorana ni bila polna do zadnjega kotička, tako da smo lahko vmes tudi dihali (vsaj približno).

Po kratki pavzi, ki je sledila, pa so Troli odsekali še dobro uro programa, v katerem so nas opozorili, da letos poleg 10-letnice albuma Nattfödd obhajamo tudi 15-letnico njihovega studijskega prvenca Midnattens widunder (in seveda vžgali par poskočnic, ki se na njem nahajajo), niso pa pozabili tudi na aktualni album Blodsvept (2013), ter na vse ostale (Jaktens tid – 2001; Ur jordens djup – 2007 in Nifelvind – 2010).

Banda ponorelih trolov s špičastimi ušesi je oder zavzela suvereno (koncertne kilometrine jim pač ne manjka), pevec Mathias Lillmåns – Vreth zna vzpostaviti kontakt s publiko in je bil skozi celoten špil gonilo zabave, nalezljivo poskočna kombinacija black in folk metala z raznimi skandinavskimi »etno« vložki, ki so jo troli streljali na nas, pa je, ob pomoči ustrezne jakosti in »čistosti« ozvočenja, poskrbela, da smo šli domov prepoteni, utrujenih udov in s poskanjem v ušesih, vendar pa pijani in izjemno dobre volje!

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: