Buika – zgovorna pevka v Gallusovi dvorani

 

Buika (photo Javi Rojo)

 

Ljubljana / Cankarjev dom / Gallusova dvorana
28. 10. 2014

Za zadnji letošnji koncert v okviru Glasb sveta, abonmaja Cankarjevega doma, je na oder stopila Buika. Maria Concepción Balboa Buika, krajše tudi Conchita Buika, je v precej polni Gallusovi dvorani nastopila skupaj z Danielom Lopez Vicente na kitari, Jose Manuelom Posada Oviendo na basu in Ramonom Suarez Escobar na cajonu, tradicionalnem tolkalu flamenka.

Buika je začela precej mirno, lahko bi celo rekli, kot je dejala tudi sama zase: “I am shy.” sramežljivo. Ter nato nadaljevala v prav nič sramežljivi maniri, da se je pred nekaj dnevi razšla s partnerjem. Pri flamenku gre za pretežno ljubezensko izpoved, ki jo je Buika lepo v komponirala v svoj nastop. Mnenja so si bila nasprotujoča, glavno vprašanje pa ostaja odprto: “Je bil to le nastop, primerna rdeča nit večera ali resnična osebna izpoved?”

Rojena afriškim staršem na španski Palmi de Mallorci, odraščajoča pod vplivom lokalnih Romov in trenutno živeča v Miamiju – širok geografski vpliv se sliši tudi v njeni glasbi. Kombinacija španske kitare, cajona in njenega raskavega glasu, glasu, ki ga dajejo ob boki sami Nini Simone, je vsekakor baza flamenka, a Buika se nam je tokrat predstavila bolj v samosvoji latino jazz maniri začinjeni s temperamentnim flamenkom.

Redna prejemnica nagrad latino grammy je trenutno na svetovni turneji, kjer predstavlja lanskoletni album La Noche Más Larga. Ponedeljkova noč ni bila najdaljša, do tja je še slab mesec dni, a Buika seveda ne govori o poziciji Zemlje in Sonca. Tako njena poezija kot tudi govor med skladbami, ki ga je bilo za moj okus kar malce preveč, govori o čustvih, izražanju, ljubezni, trpljenju… Je prava virtuozinja, na koncertu sledi sebi in svojim občutkom. Prehajala je iz ene skladbe v drugo, nemalokrat pa spremljevalno zasedbo na hitro utišala in nam nato še kaj povedala. Na izhodu sem slišala hudomušno pripombo, da je bil nastop pravzaprav glasbeni recital.

A kljub nepredvidljivi dinamičnosti so ji fantje lepo sledili in se ji prilagajali. Poskrbeli so za popolno zvočno kuliso, kljub dejstvu, da je v Ljubljano prišla – vsaj za Buiko – s precej okrnjeno zasedbo. Svetlobna kulisa je bila zanimiva in igriva, na trenutke pa dramatična in otožna, kot zna biti tudi sama Conchita in njena glasba.

Tjaša Janovljak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: