Sam Smith – In the lonely hour

Sam Smith – In the lonely hour

2014, Capitol Records / Universal Music Slovenia

V samotni, osamljeni uri potrebuješ točno to, kar ponuja Sam Smith v svojem prvencu – toplo, čustveno in nežno glasbeno kuliso, ki te objame, zaziba v svoj svet in ti da vedeti, da bo na koncu vse dobro. Njegov magičen in unikaten vokal te popelje v intimni svet odnosov, ljubezni in življenja nasploh. Glasba je neverjetno inštrumentalno bogata in pestra. Čeprav se zdi, da gre v glavnem za nežne balade, se vmes najde tudi širok spekter vsega ostalega in najlepše je, da na koncu ugotoviš, da vendarle nisi tako zelo sam.

Sam Smith že v štartu svojega prvenca v »Money on my mind« da jasno vedeti, da pri ustvarjanju ni mislil na denar, temveč je njegov album plod ljubezni. In to se čuti. Zelo! »Good thing«, »Stay with me«, »Leave your lover«, »I’m not the only one«, »Like I can« so že stalnica radijskih postaj in pripovedujejo zgodbo o ljubezni, hrepenenju, odnosih ter so rdeča nit albuma, ki se nadaljuje tudi v »I’ve told you now«, »Life support«,«Not in that way«, »Lay me down« in »Make it to me«. V »Restart« je možno zaznati zelo očiten pridih glasbe poznih osemdesetih oziroma začetka devetdesetih. Akustična izvedba »Latch«, ki je v originalu nastal v sodelovanju z Disclousure, katerih album smo tudi že recenzirali, pa ponudi povsem drugačen pogled na hit. Seveda album ne bi bil zaključena celota, če ne bi vključeval »La la la«, ki je kolaboracija z Naughty Boy in je Sama pravzaprav izstrelil med zvezde.

Sam Smith je eden izmed tistih fantastičnih vokalistov, ki ne potrebujejo velikega šova in mašinerije, saj začarajo že s tem, ko v roke vzamejo mikrofon. Po (pre)dolgem obdobju pop princesk in princev, ki so v glavnem kolovratili po odru in se posluževali škandaloznega ravnanja za dvigovanje popularnosti, petje in vokal pa sta bila nekako v drugem planu, je končno prišla era, ko se od pevca ali pevke spet pričakuje, da dejansko zna peti. Nekako smo šli nazaj k osnovam, ki so se vmes nekje čudežno izgubile. »Playback« in »autotune« sta postala zlati standard in za pevce se imajo ljudje, ki to niso in nikoli ne bodo (gledamo tebe, Paris Hilton!). Vse skupaj je preraslo meje dobrega okusa do te mere, da je splošno znano, da domnevno največja pop senzacija Britney Spears na koncertih ne poje v živo in to sploh nikogar ne moti, njeni nastopi so velikokrat razprodani, čeprav ni povsem jasno kaj bi naj predstavljali. Vsi vemo, da ne poje pa pravimo, da je pevka in njen nastop še vedno imenujemo koncert, čeprav to ni! Na srečo se je zgodila Adele, ki je dokazala, da je edini merodajni »X-faktor« vokal in pevski talent. Spet je postalo pomembno, da nekdo napiše ali pa vsaj sodeluje pri ustvarjanju glasbe, ki jo izvaja ter da jo je dejansko sposoben tudi v živo odpeti vsaj približno tako, kot zveni na posnetku. Poleg Adele smo iz britanskega otočja dobili četico izjemnih vokalistov, ki so jih med zvezde izstrelili  Rudimental – presenetljivo predstavniki elektronskega žanra, kjer vokal naj ne bi bil toliko pomemben – kot npr. Ella Eyre, MNEK, John Newman ter Disclosure, ki sta nam predstavila Sama Smitha. Lepota vseh teh sodelovanj je v tem, da so vsi omenjeni vokalisti uspeli zgraditi tudi samostojne kariere in s tem vrniti vero v prave vokalne sposobnosti in dejanski talent. Sam Smith je vsekakor pevec velikega kova, kar dokazujejo tudi njegovi izjemni nastopi v živo ter dejstvo, da se je podpisal pod prav vse izdelke na prvencu.

In the lonely hour iz povprečja štrli ne samo zaradi odličnega vokala, temveč tudi kot celotni skupek vsega, kar mora imeti dober glasbeni izdelek. Vsekakor ni samo za samotne urice, saj je odlična glasbena spremljava za deževne vožnje in tudi romantične trenutke v dvoje. Je eden izmed tistih albumov, ki mu leta ne bodo prišla do živega in to je ravno čar velikih talentov, kot je Sam Smith – njihova dela so večna.

Barbara P.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.