Moderni Woodstock – Dimensions festival!

Dimensions festival

Pula / Arena
27.-31. 8. 2014

Zgodba se je začela približno takole … Že decembra lani sva s prijateljico aktivirali Viso in kupili karte za marčevski nastop dueta Darkside v Munchenu. Prišel je marec in D day je splaval po vodi zaradi višje sile. Seveda razočarana sem bdela nad njunimi lineupi, kdaj bodo spet nastopali v bližini in skoraj obupala. Poletje se je začelo in potrebno je bilo določiti kako, kdaj, s kom in kaj bomo obiskali ter poslušali, da nahranimo naša ušesa, ki so požrešna, kadar je v igri dobra glasba.

Neverjetna radost me je doletela, ko sem 27. avgusta s press vstopnico kot novinarka Rockonnet-a vstopila v pulsko areno, kot goba vsrkavala čar poletne, mediteranske noči in kot profesionalka zadovoljevala zahteven smisel za glasbo, ki so jo definitivno zadovoljili ultra glasbeniki po mojem okusu. Amfiteater je prevzel odgovornost prve karte, otvoritve Dimensions festivala. Nils Fhram, Caribou, ki je navdušil s predstavitvijo novega albuma Our Love, Kwabs in seveda my love, Darkside, ki sta se še zadnjič pokazala kot dober dvojec.

Največje presenečenje zame je bil Nils Fhram, nemški glasbenik, kompozitor in producent, živeč v Berlinu. S hrbtom obrnjen proti publiki se je poigraval s klavirjem in brez uporabe loopov ali playbackov pričaral noro kompozicijo ritmov. To lahko naredi samo glasbeni genij, verjemite mi!

Ko sta na oder prišla Darkside, je začel pihati močan veter. Dolgo pričakovan tandem se je slišal pridušeno. Ne vem, ali naj pripišem krivdo vetru, ki mi je navsezadnje ugajal, ali pa zvočnemu sistemu, ki ni dopuščal jasnosti glasu od zvočnikov do ušes. Definitivno sta zasedba, ki loči med nastopom in spektaklom. V rahli evforiji smo spili pivo in se odpravili v Štinjan.

Zbudili smo se v prelepo četrtkovo poldne in vklopili vseh pet človeških čutil, saj se je Dimensions Festival že tretje leto zapored izkazal z neverjetnim lineupom, z najboljšim zvočnim sistemom daleč naokoli in unikatno mistično lokacijo, ki da prav poseben pečat. Z mojo ekipo, ki je bila večino časa nasmejana, se nismo ukvarjali s strogim tempom ali začrtano potjo. Opremili smo se z vsem potrebnim, potem pa smo se odpravili dogodivščini naproti.

Odisejada nas je v četrtek pripeljala direkt na totalno razprodano  ladjico, za katero sploh nismo imeli bookinga. Naša pozitivna energija nas je skoraj brez posebne logistike ali besed pripeljala vse čez mostiček na ladjico in HOP! Že smo v zaodrju barke, kjer se rokujemo z Anthonyjem Shake Shakirom in Marcelom Dettmanom. Mislila sem, da sanjam! Oba sta prilagodila melodijo dnevnemu vzdušju in po mojem mnenju totalno začutila vibe. Shakirova uvertura s house industrijskimi inserti Detroita je bila odlična odskočna deska za malo tršega Marcela Detmanna. Marcel je pri meni pridobil še posebno ceno. Ima zelo umirjen način izražanja, v glasbi pa se čuti vizija. Všeč mi je. Večer smo si popestrili z obiskom nastopa Bena Klocka, techno DJ-ja in producenta. Je lastnik tudi svoje produkcije Klockwork.

Randomnes se je v naši skupini čutil tudi v petek. Zgroženi nad ceno piva smo se prebili na floor The Clearing. Plesali smo kot nori. Drugače se ni dalo, saj so se Angleži trkali drug ob drugega, kot da so brez kontrole in ni mi jasno, zakaj?! Fleksibilni kot smo, smo se zlahka prilagodili, saj nam je Clearing ponudil Metro Areo, ki je v ambiental vzdušju nazaj priklicala Detroitov futurizem, chikaški abstrakt, toplino New Yorka in New Jersey deep house. Čisto dovolj za en dan!

Sobota je bila, kar se lineupa tiče najmočnejša. Nastopala je sama smetana underground glasbe. Mi (ja, mi!) pa smo popadali kot domine vodoravno. Ha! Tudi najboljšim se zgodi. Dimensions za večdimenzionalne ljudi.

Beseda dimensions me spomni na dimenzijo, na razsežnost neke odličnosti v več plasteh. Prepričana sem, da obiskovalci iz več držav niso bili razočarani niti v nedeljo, ko so zaradi dežja zaprli Area stage, The Clearing in Fort Areno. Glasbena oprema je zaman čakala na umetnike Detroita, dočakala pa povprečen nastop Nine Kraviz na odru The Mode. Blato je dalo na koncu festivala še večji odsev ‘modernega Woodstocka”.

Ko smo se vozili proti domu, smo se z rahlim nasmehom nagajivo spogledovali brez besed, le z mislijo: Izplačalo se je!

Tekst: Lucija May
Foto: Dan Medhurst

Povezani članki: