Kolumnist Nejc Sajovic: Odgovorna ustvarjalnost

Nejc Sajovic (foto: Domen Repnik)

Odgovornost je beseda, ki se je v povezavi z glasbenim ustvarjanjem ne uporablja dosti. Glasba kot taka, brez besed in slike, je namreč sama po sebi večinoma neškodljiva, lahko je kvečjemu prijetna ali neprijetna in še to je odvisno od posameznikovega okusa. Vendar je dejstvo, da veliko glasbe spremljajo tudi besedila, zelo pogosto pa tudi videoposnetki, ki jim pogosto posvečamo celo več svoje pozornosti kot glasbi sami. Ob to dejstvo se je že mogoče obregniti.

Verjetno trdim prav, če rečem, da si glasbeni ustvarjalci pri ustvarjanju, prav tako kot tudi drugi, želimo svobodnega izražanja pri katerem nas nihče ne ovira. Vsekakor imamo do tega pravico in konec koncev pri ustvarjanju tudi moramo biti iskreni, če želimo ustvariti nekaj, kar naj bi pustilo pečat in naj bi trajalo. Vendar moramo seveda seveda pripravljeni tudi sprejeti odgovornost za svoje delo. In večja svoboda pomeni tudi večjo odgovornost. Vsako sporočilo, ki ga nosi eno izmed naših del, in je predvajano po radiu, televiziji ali preko spleta, pa naj bo še tako neznatno, ima namreč vpliv na poslušalce, če se tega zavedamo ali ne.

Kljub vsemu se o tem, kakšen učinek bodo imela naša dela na družbo, sprašujemo manj, kot bi bilo morda potrebno. V glavnem prepustimo, da se s temi stvarmi ukvarjajo zveze potrošnikov in raznorazne komisije, ki vsebinam pripisujejo orientacijske ocene ter jim dodajajo opozorilne nalepke in označbe, za katere se zdi, da so same sebi namen. V povezavi z glasbenimi proizvodi je npr. najbolj znana označba “Parental Advisory”, ki opozarja starše mladoletnih otrok na eksplicitne vsebine, vendar se zanjo v resnici ne meni skoraj nihče. Gre torej le še za enega izmed mnogih neuspešnih mehanizmov selektivne cenzure.

Vsi ti mehanizmi obstajajo z razlogom, vendar je očitno, da nobeden med njimi ne more nadomestiti ustvarjalčevega čuta za dober okus. Zamišljeni so namreč dobro, niso pa kdove kako učinkoviti. Prej nasprotno. Po pravilu, da je prepovedan sad najslajši, imajo prej škodljiv učinek. Sploh v vasi, imenovani splet, kjer lahko osebno izkaznico ponaredi vsak. Bolj radikalno kot kratimo človekovo svobodo, bolj odločen bo tudi njegov upor proti danim omejitvam. In tako je tudi prav.

Vsaka oblika cenzure je namreč poseg v umetniško delo. Tega si ne želita ne umetnik ne svoboden človek. Poleg tega je cenzura običajno v službi ljudi z močjo odločanja, ti pa jo uporabljajo v svojo korist, ki je največkrat v konfliktu z interesi obdajajočih posameznikov. Zgodovina je bogata s primeri, ko je vladajoči sloj cenzuro uveljavljal tako, da je posameznike, ki so razmišljali nekoliko preveč po svoje, skrajšal za dolžino glave.

Ampak bodimo realni. Glasbena scena, ki nas obdaja, je bolj kot katerakoli druga potrebna premišljene cenzure. Kaj bi bilo treba cenzurirati, naj bralec presodi sam, vendar bi mu kratek prelet novitet na svetovnih glasbenih videospotnicah gotovo moral dati kako idejo ali dve. Glasbo se danes namreč predvsem gleda. Vedno večje vsote denarja se vlaga v video produkcijo, medtem ko glasba čedalje bolj postaja inštrument s katerim se samo povečuje hipnotični učinek vizualnih dražljajev.

S tem glasba izgublja na vrednosti in poklic glasbenika izgublja že tako potrebni ugled. Glasbenik namreč v očeh poslušalcev ni več človek s kompleksno kombinacijo znanj in sposobnosti, ki jih je pridobil skozi dolgotrajno, vztrajno in trdo delo, temveč samo še lutka, ki jo lahko vsi po malem obrekujemo, kadarkoli le dobimo za to priložnost.

A na žalost je najverjetneje prav naše obrekovanje tisto, ki poganja to kolesje. Pravzaprav nas na kup žene ravno kolektivno neodobravanje. Vsi sem ter tja obiščemo spektakularne dogodke ali pa si jih na skrivaj ogledamo vsaj preko spleta, potem pa ob kavi z znanci zmajemo z glavo in se ob tem počutimo boljši. Precej bolje bi bilo, da bi sceno v celoti ignorirali.

Seveda pa ob tem kakovost povprečne skladbe neizbežno upada, saj je glasba kot taka tu pravzaprav postranskega pomena. Pomembni so tržni rezultati. In trači gredo, po številu dnevno prodanih izvodov sodeč, v promet veliko bolje kot CD plošče z Bethownovo 6. simfonijo.

Prav zato bi se morali glasbeni ustvarjalci toliko bolj zavedati odgovornosti, ki jo imajo v zvezi z vsebino svojega ustvarjanja. S svojim ravnanjem, razmišljanjem in ustvarjanjem, namreč ne vplivajo samo na svoj lasten ugled, temveč tudi na ugled, ki ga uživa poklic glasbenika v družbi. Prav tako se je pomembno zavedati, da so glasbeni ustvarjalci posebej pomemben vzor v življenju marsikaterega adolescenta, ki skozi zgledovanje po njih, skuša zgraditi svojo lastno identiteto.

Svoboda, ki jo uživamo pri ustvarjanju danes, je darilo, ki ga ne bi smeli brezglavo zapraviti. Svoboda bi sicer res morala biti človekova pravica, vendar se je skozi zgodovino izkazalo, da je za marsikoga v praksi bolj privilegij. Kako pa bo posameznik uporabil svoj privilegij svobode, naj bo od njega odvisno …

Povezani članki:

Značke: