Kolumnist Nejc Sajovic: Najprej delo, potem zabava

Nejc Sajovic (foto: Domen Repnik)

Glasbo ljudje povezujemo z zabavo, zato pogosto avtomatično povezujemo z zabavo tudi glasbeno ustvarjanje. Za glasbenika, ki je ves večer igral inštrument v restavraciji, nam gre navadno težko z jezika, da je ves večer trdo delal. Mnogo raje rečemo, da se je ves večer zabaval in še dobro zaslužil povrhu. Tovrstne opazke si radi privoščimo še posebej takrat, kadar nas prevzame obča človeška zavist.

Res, redko govorimo o glasbi in o delu v istem stavku. Glasba je namreč nekaj, kar naj bi ljudi zabavalo, medtem ko naj bi nam delo omogočilo preživetje in naj zato seveda tudi ne bi bilo preveč zabavno. Zabava je podobna otroški igri, ki nas razvedri in povzroči, da smo dobro razpoloženi, medtem ko je delo nekaj, kar bi nas moralo praviloma utruditi in izčrpati. Delo jemljemo resno. »Najprej delo, potem zabava,« pravimo. Delo in zabava očitno ne moreta hoditi z roko v roki.

Očitno je, da nam glasba služi kot nekakšno razvedrilo in je zato ne moremo ali pa nočemo jemati resno. Posledično smo tudi mnenja, da glasbeno ustvarjanje ne bi smelo najti svojega mesta med dejavnostmi, ki jih označujemo z besedo delo. Pogosto še sami ne vemo zakaj, a za glasbeno ustvarjanje očitno smatramo, da ni gospodarsko upravičena aktivnost. Zakaj, torej.

Prvi, a morda najmanj očiten izmed razlogov, je gotovo ta, da glasba v prostoru nima očitnega učinka. Ni je mogoče videti in ni se je mogoče dotakniti. Če si zamašimo ušesa, ne obstaja. Za glasbo je mogoče trditi, da vsaj na videz nima nobenih vidnih in trajnih učinkov na materialni svet. Glasba je namreč ujeta v čas. Skupaj z zadnjim tonom odzveni in za vedno izgine v preteklost. Za njo ne ostane nič. Samo tišina. Ostane prazen prostor, ki ga počasi zapolnijo drugi zvoki iz vsakdana. Zdi se, kot da glasbe sploh nikoli ni bilo. In za stvari, ki jih ni, nam je lahko enako mar kot za lanski sneg.

Drugi razlog, da glasbenega ustvarjanja ne enačimo z delom, je brez dvoma vpliv potrošniškega kapitalizma na vrednost, ki jo ima glasba v naših očeh. Na eni strani si namreč lahko ogledamo posameznike, ki neokusno bogatijo in se ob tem pogosto tudi neetično zabavajo, čeprav je kakovost njihove glasbe večinoma vprašljiva, na drugi strani pa marsikdaj celo študiranim glasbenikom, ki vse življenje trdo delajo, ponujamo, naj nastopijo brez honorarja v zameno za promocijo in povrnitev potnih stroškov.

Olje na ogenj prilivamo še s tem, ko smatramo, da je tudi posneta glasba zastonj, in se temu primerno tudi vedemo. Glasbo namreč dojemamo kot nekaj samoumevnega, saj smo z njo obkroženi z vseh strani. Radijski sprejemniki, televizije, pametni telefoni … povsod glasba. Marsikdaj se nam celo zgodi, da zaradi prenasičenosti z informacijami rajši kot glasbo izberemo trenutek tišine.

Informacijska revolucija je zares prispevala levji delež k spremembam, ki so se zgodile na področju potrošniške porabe glasbe. Spletnih mest, ki omogočajo brezplačno predvajanje glasbe je vedno več in tudi možnosti kopiranja so praktično neomejene. In ko se glasbeni posnetki enkrat znajdejo na spletu, niso več tržno, temveč samo še reklamno blago.

Posledično se tudi potrošniška veriga v glasbeni industriji seveda vedno očitneje obrača. Na moči so resda največ pridobili potrošniki in tako je tudi prav, vendar so se s tem zaprla še ena od vrat, ki so jih imeli na razpolago še nepoznani, a talentirani glasbeniki. Včasih je namreč založba plačala glasbenikom, da je lahko objavila, razmnožila in distribuirala posnetke njihovih del, danes pa je večinoma ravno obratno: glasbeniki plačajo založbi, da ta objavi, razmnoži in distribuira njihove posnetke. Založbe si zaradi digitalne revolucije namreč ne obetajo več zadostnega dobička od prodaje plošč, zato so izbrale novega prejemnika računa za svoje storitve: glasbene ustvarjalce. Tem informacijska revolucija sicer res odpira nove priložnosti in jim lahko celo pomaga pri vzpostavljanju neodvisnosti od velikih založb, vendar jim vsaj v začetni fazi prej otežuje preboj na trg, saj morajo plačati, da jih sploh kdo sliši. Šele nato si lahko obetajo prve rezultate.

Prav zato je še danes med ljudmi trdno usidrano prepričanje, da od glasbe ni mogoče živeti, in posledično tudi, da glasbenega ustvarjanja ne moremo enačiti z delom. Z delom naj bi se človek preživljal, a z glasbo tega brez potrpljenja ni mogoče doseči. Na ustvarjanje glasbe je torej enostavneje gledati kot na zabavo.

Pa vendar. Kakšen bi pa bil svet brez zabave? Kakšen bi bil svet, če se ne bi nekateri posamezniki odločili, da bodo svoja življenja posvetili naši zabavi? Najverjetneje bi bil sicer popolnoma funkcionalen, vendar istočasno tudi veliko bolj mrzel in neprijeten. Prav zabava nam namreč vlije novih moči in nam pomaga, da na življenje pogledamo v boljši in bolj pozitivni luči. Zabava nas razvedri in duševno izpolni. Zabava nas osreči …

Povezani članki:

Značke: